7. nagrada Nadje Maganja

| 11.03.2016, 11:47 Matjaž Merljak

V Peterlinovi dvorani v Trstu so v ponedeljek, 7. marca 2016, zvečer podelili nagrado »Nadja Maganja«. Letošnji prejemnici sta bili Anna Rossi Illy in Duja Kaučič Cramer.

Letos mineva deset let od smrti kulturne delavke Nadje Maganja Jevnikar, že štiri leta po smrti so se njena družina, Skupnost sv. Egidija iz Furlanije-Julijske krajine, Društva slovenskih izobražencev in Slovenska zamejska skavtska organizacija odločili, da bodo z nagrado, ki bo po njej poimenovana, nagradili osebnosti ženskega spola, ki so s svojim delom in vsestranskim prizadevanjem odražale etične vrednote, katerim je bila Nadja globoko predana: ljubezen in sočuten odnos do sočloveka, pomoč bližnjemu, kulturni in medverski dialog, polno življenje in delo prežeto z etičnimi in moralnimi vrednotami.

Obe letošnji prejemnici sta izjemni ženski, ki sta svoje življenje posvetili drugim in sta kljub vsakodnevnim odgovornim nalogam vedno našli dovolj časa za pomoč tistim, ki so najbolj potrebni pomoči. V letošnji nagradi se zrcali tudi ekumenski domet, saj je Anna Rossi Illy pripadnica evangeličansko valdeške skupnosti: letos je namreč prvič, da nagrado prejme predstavnica ženskega spola, ki ni katoliške veroizpovedi.

Nagrajenki sta prejeli skulpturi, ki ju je zanju izdelala kiparka Zalka Arnšek, rojena v Argentini, sedaj pa že desetletja živi in dela v Ljubljani.

Prireditev, ki jo je vodil predsednik DSI Sergij Pahor, je kulturno obogatila dekliška vokalna skupina Bodeča neža ter pianist prof. Bruno De Caro. V imenu Odbora je vse prisotne pozdravila dr. Maja Lapornik, pozdrave pa sta izrazila tudi župan mesta Trst Roberto Cosolini in Irena Vadnjal v imenu Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Priznanje prejemnicama nagrade so s svojo prisotnostjo izrazili številni prijatelji, sodelavci in visoki cerkveni dostojanstveniki.

V zaključku večera so zbrani prisluhnili še profesorici Federici Marchi s pričevanjem in video projekcijo o Humanitarnem koridorju, in gospodu Khodadadu, ki je predstavil svojo življenjsko zgodbo begunca iz Afganistana. (po zapisu na noviglas.eu in Irene Vadnjal na slovenci.si)

Anna Rossi Illy

Anna Illy se je rodila v Trstu leta 1931 in je tu tudi dokončala študij na trgovski akademiji. Poročila se je z Ernestom Illyjem (preminil je leta 2008) in ima štiri otroke: Francesca, Riccarda, Anno in Andreo, ki so vsi aktivni pri upravljanju družinskih podjetij. Leta 1963 je postala članica upravnega sveta podjetja Illycaffe'. Od leta 1973 je začela sodelovati pri neposrednem upravljanju manjših družinskih podjetij. Kmalu nato je postala podpredsednica podjetja Illycaffe'. Vse do sredine 90. let prejšnjega stoletja je bila odgovorna za gospodarsko dejavnost v tujini ter je bila svetovalka za partnerska podjetja v tujini.

Ko je v letu 1995 predala podpredsedstvo podjetja sinu Riccardu, je ostala svetovalka v njegovem upravnem odboru. Ob ustanovitvi nadzornega odbora je postala tudi njegova članica. Poleg tega je članica upravnega sveta Skupine Illy Spa in Agrimontana Spa; nekaj let je tudi podpredsednica Agromontane. Ob številnih zadolžitvah v krajevnih industrijskih združenjih se Anna Rossi Illy posveča tudi prostovoljnemu delu: veliko let je bila blagajničarka Združenja Goffredo de Banfield, ki skrbi za pomoč ostarelim in onemoglim, od leta 2000 pa je predsednica tega Združenja. Od leta 2005 je predsednica združenja Associazione Solidarieta' Trieste, ki ga je ustanovilo Združenje tržaških industrijcev. Je članica upravnega sveta Zavoda združenega sveta in predsednica Kulturnega centra Albert Schweitzer, ki je izraz tržaške evangeličanske cerkve, in predsednica Združenja prostovoljcev za multiplo sklerozo. Od leta 2008 je častna predsednica podjetja Illycaffe' spa in od leta 2009 predsednica Fundacije Ernesto Illy, ki se ukvarja s promocijo raziskav na področju znanstvenega raziskovanja, umetnosti, filozofije in etike v podjetništvu. Od leta 2012 je članica upravnega odbora ljubiteljskega tržaškega športnega združenja Calicanto Onlus, ki skrbi za športno in vsestransko udejstvovanje otrok s posebnimi potrebami.

Dne 2. junija 2011 jo je predsednik republike Giorgio Napolitano imenoval za Viteza dela.

Duja Kaučič Cramer

Rodila se je v Ljubljani, sredi vojne vihre, 15. januarja 1941. Z enajstimi leti se je ob pomoči pisatelja Vladimirja Bartola pridružila družini v Genovi: svojega očeta je tedaj videla prvič. V Genovi se je po opravljenem klasičnem liceju Sacro Cuore vpisala na Filozofsko fakulteto, ki jo je v štirih letih tudi uspešno dokončala z diplomsko nalogo s področja slovenske etnološke dediščine. V času študija je delala v potovalni agenciji svojega očeta. Po poroki z gradbenikom Claudiom Cramerjem se je preselila v Trst in dolga leta poučevala literarne predmete na nižji srednji šoli Divisione Julia. Še sedaj vsako leto daruje denarno štipendijo, ki je posvečena spominu na moža, dijaku drugega letnika te šole, ki se odlikuje po uspehu in po moralni drži. V Trstu je Duja odkrila idealno mesto in ga vzljubila: italijansko mesto z močno slovensko komponento, mesto, ki ima tudi srbsko in grško pravoslavno skupnost. V letu 1979, mednarodnem letu otroka, je v osmih jezikih napisala pravljico Muca cesarica. Istočasno je vseskozi gojila veliko ljubezen do gledališča: na svojem domu v ul. Romagna, kjer je vsa leta živela s soprogom, je za svoje dijake opremila malo gledališče, kjer so potekale vaje za vsakoletno uprizoritev Shakespearovih del v vrtu pod sv. Justom. Dolgoletna prireditev, ki je v letih 1982 – 2003 v različnih uprizoritvah združila več kot sto dijakov, je dobila ime Shakespeare all’Orto Lapidario. Od leta 2006 vodi na Radio Nuova Trieste oddajo Povabilo h gledališču - pot med mojstrovinami antičnega in sodobnega evropskega gledališča. Po 200 oddajah se je odločila, da izda publikacijo v več knjigah, saj je napisala približno 1200 strani. Prva knjiga je tako že pripravljena za tisk. Že več let sodeluje tudi s Televizijo Koper-Capodistria v oddaji Domani e' domenica, v kateri prebira evangelij. Prav tako sodeluje z igralsko skupino oz. društvom Teatrobandus iz Trsta, s katero tudi redno nastopa. Tej skupini je pred nedavnim podarila približno sto gledaliških kostumov, ki jih je sama izdelala za svoje dijake. Od vselej je močno vpeta v življenje Cerkve. Že štirideset let je članica Viteškega reda Božjega groba, ki se zavzema za podporo Latinskemu Patriarhatu. O svojem romanju v Sveto deželo je napisala potopis Itinera hierosolymitana – Zapiski in premišljevanja na potovanju.

Že nekaj let sodeluje s Skupnostjo sv. Egidija, ki ji je na željo v letu 2010 preminulega soproga darovala pravico do posestvovanja hiše v ul. Romagna, ki je zdaj sicer v lasti škofijske Caritas. Prav tako je aktivna na področju prostovoljnega dela v tej skupnosti.

Aktivna je tudi v župniji Dutovlje, med drugim kot članica njene Biblične skupine. V letih 2009 -10 se je posebej posvetila raziskavi o komaj odkritih freskah iz 14. stoletja v domači cerkvi sv. Jurija. Tako je postavila hipotezo, da predstavljata upodobljena lika papeža Pija II., nekdanjega tržaškega škofa Piccolominija, ter cesarja Friderika III. Tednik Družina je 8. januarja 2012 objavil njen članek kot prispevek k praznovanju 550-letnice ustanovitve ljubljanske škofije.