Etnolog Ovsec: Z osamosvojitvijo se je praznovanje velike noči razbohotilo
| 26.03.2016, 10:00
Etnolog Damjan J. Ovsec je pred leti napisal knjigo z naslovom »Praznovanje pomladi in velike noči na Slovenskem in po svetu«. Pravi, da je osamosvojitev je prinesla spremembe, na bogastvo našega jezika in kulture pa kažejo tudi številni izrazi in besede, ki jih premoremo za pirhe in butare. Duhovnik Jožef Lap pa je povedal, da na podeželju niti v komunizmu niso občutili pretiranega zatiranja.
»Politični sistemi in režimi se spreminjajo, na istem teritoriju umirajo in se rojevajo nove države, oblast religijo in verske praznike enkrat podpira, drugič prepoveduje, ljudje pa – verni, neverni in nejeverni – mirno jedo pirhe, šunko in potice,« meni etnolog Damjan Ovsec, ki že več desetletij preučuje praznike. Zato je več kot primeren sogovornik na temo slovenstva in tradicije praznovanja. Pojasnil je, da so pred vojno, v Kraljevini Jugoslaviji, veliko noč praznovali vsi. »To je bil tako tradicionalen praznik, da so tudi tisti, ki niso prav pogosto hodili v cerkev, čeprav so bili večinoma krščeni ali birmani, praznovali veliko noč. Denarja je bilo manj, konfekcije ni bilo, vendar so se za veliko noč vsi na novo oblekli. Obvezno je bilo čiščenje stanovanja hiše, kajti praznik so povezovali z novim letom, pomladjo.« Ko je prišla vojna, religiozne stvari niso bile zaželene, večkrat celo prepovedane, je povedal Ovsec, vendar so veliko noč še naprej praznovali, umaknjeno v zasebnost. »Z osamosvojitvijo se je to precej spremenilo, v pozitivni smeri. Zaživelo je javno, z nekimi novimi oblikami, evforijo. Razne krajevne skupnosti so začele iskati identiteto na tem. Razbohotili so se dogodki, razstave sejmi jedi, pirhov, butaric, cvetja, okrasja. Tega imamo v Sloveniji ogromno. Ljudje so zavedno to počeli, nekateri pa tudi na nezavedni ravni.«
Ena redkih stvari, ki pa je v povezavi z velikonočno tradicijo v izumiranju, je pisanje voščilnic, kar je posledica računalnikov in novodobne komunikacije. Etnolog opaža še, da čedalje več mladih deklet, sploh v mestih, ne zna peči potice, medtem ko znajo za to delo poprijeti tudi že moški, ni več izrazite delitve dela.
Ovsec ob tem še poudarja, da je velika noč izrazito družinski in rodbinski praznik. Spomnil je, da za veliko noč svojo domovino obiščejo tudi tisti, ki živijo po svetu, k čemur jih žene tudi nezavedno. »To so neke praostaline, ki so značilne za vse praznike. Praznik je idealna priložnost, da se ljudje zberejo, ne glede na to, ali so verni, neverni ali nejeverni, da se vidijo in malce umirijo.«
Jožef Lap: Tradicija je bila tako močna, da smo vero dokaj mirno izražali
Ljubljanskega stolnega prošta Jožefa Lapa smo vprašali, kako se spominja časov komunizma, ko se velike noči ni smelo obhajati. »Imel sem srečo, da sem bil rojen in vzgojen v krščanskem okolju na podeželju, zato tega nisem tako občutil, razen delno v šoli, da so na to gledali nekoliko postrani. Ta tradicija je bila tako močna, da smo jo mirno in svobodno izražali.« Duhovnik Lap pravi, da je bilo delovanje udbe pritajeno, na deželi pa se skoraj ni čutilo. Tako tudi ni občutil kakšnih sprememb, ki bi jih prinesla slovenska osamosvojitev. »Edino to, da ni bilo treba prav strogo gledati na datume, na tiste kolke in takse, dovoljenje za procesijo. Tako smo bili bolj sproščeni, da nas ne bo kdo takoj peljal na kakšno zasliševanje.«
