VIDEO: Papež v Mehiki 5. dan - srečanje z zaporniki, delavci ter maša ob meji z ZDA

| 17.02.2016, 23:49

Papež Frančišek je končal obisk v Mehiki. Zadnja postaja potovanja po tej državi je bilo mesto Ciudad Juarez na meji z ZDA. Srečal se je s približno 700 zaporniki in zapornicami. Mesto je namreč znano po nasilju, ima najvišje število umorov na svetu, številni primeri izginevanja žensk ostajajo nerešeni in nekaznovani. Bitka med mamilarskimi karteli pa je samo v zadnjih štirih letih terjala več kot 10.000 življenj. Mesto ima 1,3 milijona prebivalcev, razraslo se je kot gobe po dežju, ko so zgradili t. i. tovarne za izvoz. A svetovna gospodarska kriza leta 2008 je privedla do zaprtja več tovarn, delo je slabo plačano, starši morajo delati nadure, da lahko preživijo družino, otroci pa so prepuščeni samim sebi. Vse to so bile iztočnice za papeževo srečanje z delavci. Nazadnje je tik ob meji, pravzaprav le 80 metrov stran, daroval sveto mašo. Udeležilo se je je 200 tisoč ljudi, 50 tisoč se jih je zbralo čez mejo v teksaškem El Pasu na drugem bregu reke Rio Grande. Papež je govoril o trpljenju migrantov.

Papež med mašo ob mehiško-ameriški meji: Nič več smrti! Nič več izkoriščanja!

Dobrih devet kilometrov zunaj mesta Ciudad Juárez, neposredno ob meji z ZDA, je sveti oče daroval mašo za migrante in vse žrtve izkoriščanja. Ob tem mu je na mehiškem bregu reke Rio Grande prisluhnilo približno dvesto tisoč romarjev, na ameriškem pa več kot petdeset tisoč. Preden je začel svojo zadnjo mašo na potovanju in prvo v zgodovini ob prisotnosti vernikov na različnih straneh meje, je ob križu, ki se razgleduje na območje, položil šopek rož in obrnjen proti ZDA zmolil za vse žrtve prečkanja reke Rio Grande. Nato je blagoslovil množico na ameriški strani meje v teksaškem El Pasu. Frančišek, ki je to obrobje želel izrecno obiskati, je navzoče med drugim potolažil z besedami, da je Božje usmiljenje vedno prisotno in da vedno obstaja možnost za spreobrnjenje.

V homiliji se je osredotočil na priseljence, ki jih je tako v mestu Ciudad Juarez kot na bližnjih mejnih območjih na tisoče iz Srednje Amerike in drugih držav, poleg tega si veliko Mehičanov želi »na drugo stran«, toliko izmed njih pa postane žrtev trgovine. Migrantska kriza je po papeževih besedah novodobna človeška tragedija, mimo katere ne moremo, in v ozadju katere so prave družine s svojimi zgodbami, še najbolj pa so prizadeti mladi. »Vsa ta krivica je pripeljana do skrajnosti na mladih, ki so topovska hrana, ki so preganjani in ogroženi, ko skušajo izstopiti iz spirale nasilja in iz pekla droge; da ne govorimo o mnogih ženah, ki so bile po krivici oropane življenja,« je dejal.

Med nagovorom se je navezal na svetopisemski odlomek o preroku Joni, ki je prebivalcem razvrednotenega mesta Ninive pomagal sprevideti krivice, ob čemer so zajokali, njihove solze pa so odprle pot do preobrazbe in omehčale njihova srca. »Prosimo Boga skupaj za dar spreobrnjenja, za dar solz, da se bodo naša srca kot srca Ninivljanov odprla njegovemu klicu, ki prihaja s strani trpečih obrazov neštetih mož in žena. Nič več smrti! Nič več izkoriščanja! Vedno je čas, da se spremenimo, vedno obstaja pot ven in priložnost, da prosimo za Očetovo usmiljenje.«

Ob koncu je pohvalil prizadevanja družbenih organizacij in predstavnikov znotraj Cerkve, ki pomagajo migrantom in varujejo življenje, pri tem pa pogosto tvegajo svoje. Označil jih je za »preroke usmiljenja, za razumevajoče srce in spremljajoče noge Cerkve«, ki nudi objem in podporo.

Srečanje z zaporniki - kdor je doživel pekel, lahko postane prerok

Mesto Ciudad Juárez je še nedavno imelo naziv svetovna prestolnica umorov. A po papeževih besedah zagotavljati varnost pomeni preprečevati, odpraviti strukturne in kulturne vzroke za pomanjkanje varnosti, ne samo zapirati ljudi. Po njegovih besedah so zapori znamenje, kako živimo kot družba. So znamenje kulture, ki je nehala staviti na življenje; znamenje družbe, ki je zavrgla svoje otroke. V zaporu v Ciudad Juarezu se je srečanja s svetim očetom lahko udeležilo 700 zapornikov in zapornic, ki jim je papež dejal, da nihče ni onkraj dosega Božjega usmiljenja.

Papež meni, da smo izgubili deseteletja s tem, ko smo bili prepričani, da se bo vse rešilo z izoliranjem, ločevanjem, zapiranjem. Vnovična vključitev v družbo se po njegovih besedah ne začne znotraj zaporniških zidov, ampak že prej - zunaj, na ulicah mesta.

“Vnovično vključevanje ali rehabilitacija se začne z oblikovanjem sistema, ki ga lahko imenujemo družbeno zdravje.” Po papeževih besedah to pomeni, da je treba vsem omogočiti šolanje, delo, prostor in čas za rekrekacijo, dostop do zdravstva itd. To je osnova za ustvarjanje zdravega družbenega tkiva, za dobre odnose na vseh področjih družbenega življenja in doma.

Zapornike je papež pozval, naj ne ostanejo ujetniki preteklosti, odpreti morajo vrata v prihodnost, v jutri. Verjeti morajo, da so stvari lahko drugačne. Lahko pomagajo zaustaviti krog nasilja in izključevanja: »Kdor je globoko trpel zaradi bolečine in je doživel pekel, lahko postane prerok v družbi. Zavzemajte se, da ta družba, ki temelji na sistemu uporabi in zavrzi, ne bo povzročala novih žrtev.« Po papeževih besedah ni kraja ali osebe, ki je Božje usmiljenje ne bi moglo doseči.

Center družbene rehabilitacije, kjer kazen prestaja 3 tisoč zapornikov, je del projekta prekvalifikacije zaporniških ustanov v mehiški zvezni državi Chihuahua, ki je akreditacijo pridobil zaradu spoštovanja mednarodnih zaporniških standardov. Sicer so prenapolnjeni mehiški zapori pogosta tarča kritik borcev za človekove pravice. V njih zaradi nečloveških pogojev velikokrat izbruhnejo tudi upori, pogosto pa pride do prepira med rivalskimi skupinami zapornikov. Do zadnjega takega krvavega izgreda je pred nekaj dnevi prišlo v Monterreyu na severu Mehike, pri tem pa je umrlo več kot 50 zapornikov.

Srečanje z delavci: Bog bo terjal račun od zasužnjevalcev naših dni!

Sveti oče se je nato srečal tudi z delodajalci in delavci. Mesto je zaradi sporazuma o prosti trgovini severne Amerike dobilo številne ameriške tovarne. Delodajalce je pozval, naj prenehajo z izkoriščanjem in zaposlujejo mlade, ki se bodo sicer predali trgovini z mamili.

Vsak drugi Mehičan živi v revščini, vsak šesti delavec ne zasluži dovolj, da bi si lahko plačeval pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Težko je preživljati otroke. To so besede delavcev, ki so spregovorili pred papežem. Ta pa je delodajalce pozval, naj zaposlujejo mlade, da se ne bodo predali trgovini z mamili, naj ne izkoriščajo delavcev kot predmete, ki jih uporabiš in nato zavržeš.

»Bog bo terjal račun od zasužnjevalcev naših dni. Mi pa moramo narediti vse, kar je mogoče, da do takšnih situacij ne bo več prihajalo. Pretok kapitala ne sme določati pretoka in življenja oseb. Kakšen svet želimo zapustiti svojim otrokom? Jim želite zapustiti spomin na izkoriščanje, nezadostne plače, nadlegovanje na delu? Ali pa jim želite zapustiti kulturo spomina na dostojno delo, spodobno streho in zemljo za obdelovanje?«

Zaslužek in kapital nista dobrini nad človekom, ampak služita skupnemu dobremu. Kadar je skupno dobro vdano profitu, kapital pa je edini možni zaslužek, se to imenuje izključevanje, je dejal papež, ki mu je prisluhnilo približno tri tisoč predstavnikov delodajalcev in delavcev, sindikatov in podjetniških združenj.