VIDEO: Kardinal Parolin za Radio Ognjišče: Naš čas je čas pričevanja

Slovenija | 04.02.2016, 00:10

Med obiskom vatikanskega državnega tajnika kardinala Pietra Parolina smo imeli tudi katoliški mediji priložnost posneti pogovor z njim. Povprašali smo ga o odgovoru na migranstko krizo, o dialogu z muslimani, o zavzemanju Cerkve za zaščito družine, papeževem potovanju v Mehiko in sporočilu leta usmiljenja. Objavljamo prevod pogovora.

Ob različnih priložnostih v preteklih letih so bili poudarjeni dobri odnosi med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem. Ko je bil podpisan sporazum med državo Slovenijo in Svetim sedežem o pravnem položaju Cerkve v naši državi, so bili napovedani še drugi, do katerih pa ni prišlo. Kar nekaj vprašanj je še odprtih. Katera se vam zdijo pomembna in čemu naj bi dali prednost? Ali bodo to novi sporazumi (14. člen sporazuma o pravnem statusu to omogoča) ali menite, da bi bila zdaj bolj primerna druga oblika dogovorov?

"Mislim, da sporazum, ki je bil podpisan, ostane kot temeljni sporazum, ker priznava pravni status Katoliške Cerkve. To je osnova za nove sporazume, ki jih predvideva 14. člen temeljnega sporazuma. Slovenska škofovska konferenca je že opozorila na nekatera prednostna vprašanja Cerkve, ki jih je treba rešiti: duhovna oskrba določenih kategorij oseb, še posebej vojakov – dati pravni okvir vojaški pastorali tako, da bi nastal vojaški ordinariat; vprašanje katoliških šol; vprašanje davkov na tiste nepremičnine cerkvenega premoženja, ki so namenjena bogoslužju in verskim dejavnostim. So še druge zadeve, a se mi zdi, da so omenjene stvari najpomembnejše. O tem smo govorili s predstavniki države in moram reči, da sem pri njih naletel na veliko dobre volje za reševanje teh vprašanj.

Sedaj bo ta vprašanja bolje opredelila t. i. delovna skupina in upam, da bo tudi že nakazala smeri za rešitev problemov v luči ustanovitve dvostranske komisije, ki se bo neposredno ukvarjala s tem. V zvezi s tem želim poudariti dve stvari, ki se mi zdita zelo pomembni in sem jih omenil tudi že ob drugih priložnostih. Prva je metoda dialoga. Torej, potreben je dialog. Danes se papež ne naveliča ponavljati, da je dialog edina metoda za rešitev številnih težav, s katerimi se sooča svet. Papež govori celo o tretji svetovni vojni po delih. Torej metoda dialoga. Poleg tega je treba poudariti tudi naslednje pomembno dejstvo: Cerkev, ko prosi za ureditev odnosov in odprtih vprašanj prek sporazuma, išče samo dobro države. Večkrat imamo občutek, da nekateri mislijo, da Cerkev išče privilegije, toda Cerkev ne išče privilegijev. Cerkev je najprej v službi katoliške skupnosti in nato v službi vseh, torej je tudi ureditev medosebnih odnosov v korist vsakemu človeku in vsej družbi. Željo Cerkve po sporazumih moramo torej razumeti prav v tem smislu. Nimamo politične moči v ozkem pomenu besede, nimamo vojaške moči. Moč Svetega sedeža je v besedi in moralni avtoriteti. To je sicer šibka moč, vendar upamo, da bo kot v evangeljski priliki na koncu kakšno seme padlo na dobro zemljo, pognalo in obrodilo sadove."

Evropa se sooča z migrantsko krizo, za katero se zdi, da nima pravih odgovorov. Papež Frančišek je v ponovoletnem nagovoru veleposlanikom dejal, da je treba najti skupne rešitve na ta problem. Kaj je mislil s tem?

"Mislim, da je to bistveni poudarek papeževega nagovora. Pojav oziroma dejstvo migrantov je res zelo, zelo zapleten problem. V pogovoru s predstavniki oblasti v Sloveniji sem videl, kako težko je najti rešitve za te probleme in za vse te nasprotujoče si zahteve. Mislim, da papež poudarja, da naj se tega vprašanja lotimo z vidika solidarnosti. Gre namreč za ljudi, ki običajno bežijo pred težkimi razmerami, ki ogrožajo njihova življenja, pred konflikti in preganjanji. Z njimi moramo biti solidarni. Potem pa je pomembno, da skupaj iščemo rešitve. Ena sama država bo težko rešila ta problem. Potrebno je medsebojno sodelovanje. Pojav migracij v Evropi pa očitno ni samo evropski, ampak tudi Latinsko Ameriški, srečamo ga v velikem delu Azije. Vsemu temu dogajanju je treba dati duha humanizma, kot je poudaril tudi papež diplomatskemu zboru in še bolj v govoru Evropskemu parlamentu, ko je o Evropi dejal: Evropa se ne more nanašati samo na tehnične in politične razsežnosti, ampak mora zopet najti duhovno razsežnost, ki jo je oblikovala vsaj na njenem začetku. Mislim, da bo to pomagalo celini najti prave odgovore, čeprav vem, da ni lahko, a mislim, a to so pogoji, da bi lahko prišli do rešitve problema."

Svet, tudi Evropo, še posebej v zadnjem času močno pretresa terorizem. Iz Bližnjega Vzhoda prihajajo poročila in fotografije o grozovitih oblikah mučenja zlasti kristjanov, pa tudi drugih skupin, kjer niti ženske in otroci niso izvzeti. Obstaja tudi utemeljen sum, da so se teroristi in skrajneži vtihotapili med množico priseljencev in da načrtujejo nove napade tudi po Evropi, kakršnim smo že bili priča. Kakšen je odgovor Cerkve na ta strašen pojav in strah ljudi?

"Rekel bi, da moramo biti zelo blizu tem bratom in sestram, končno je tudi vaša država v preteklosti poznala te težave za Cerkev in za kristjane. Rekel bi, da se mučeništvo nadaljuje tudi danes na mnogih konci sveta in sicer v zelo krvavi obliki. Menim, da je najprej treba biti blizu tem bratom prav z našo molitvijo, z našo solidarnostjo. Nato pa moramo obsoditi nesprejemljive napade na kristjane in tudi na mnogo drugih manjšin, kot ste omenili. Kar se tiče Cerkve mislim, da je rešitev v tem, da vztraja prav v medverskem dialogu, tako da religija ne bo vzrok za razprtije, ampak bodo odnosi med verstvi orodje, za dosego miru in skladnega sožitja med ljudmi. Ponavljam, Cerkev nima posebnih sredstev kot so npr. vojaška ali politična, lahko pa pomaga ljudem in pripadnikom raznim religij, da se srečajo in delajo skupaj to, kar je dobro za človeštvo."

Kako kljub vsemu temu iskati načine za dialog z islamom? Je ta še mogoče v današnjem svetu?

"Dialog z Islamom se je začel pred približno 50. leti z dokumentom Nostra aetate, ki je nastal med drugim vatikanskim koncilom in govori o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev. Mislim, da je v notranjosti islama veliko ljudi dobre volje, ki živijo svojo vero v spoštljivi obliki in so strpni tudi do drugih oseb. Skušati moramo sodelovati s temi osebami. Mislim, da je to bistvenega pomena, kajti oni sami zavračajo interpretacijo vere, posebej islama, kot ga tudi mi zavračamo, saj gre za nestrpno interpretacijo, ki nasprotuje pravici do življenja in svobode vesti. Rekel bi, da je potrebno skušati graditi dialog in sodelovanje z zmernimi muslimani."

Papež veliko govori in predvsem živi kulturo srečanja in dialoga. To smo lahko videli tudi v nedavnem obisku rimske sinagoge, ali pa na vseh mednarodnih potovanjih. Zakaj je dialog danes tako pomemben in kako ga konkretno živeti?

"Dialog je pomemben, ker ni drugih alternativ zanj. Alternativa dialogu je namreč le spopad. Dialog je pomemben, ker danes bolj kot nekoč živimo v povsem drugačnih svetovnih razmerah. Mnogo stvari se je na svetovni ravni spremenilo. Kako bi lahko vse te razlike združili? Razlike same po sebi težijo k temu, da so si nasprotne med seboj. Vsak izmed nas skuša poudariti vedno svoje osebne vidike, ki ga razlikujejo in istočasno nasprotujejo drugim. Papež pa pogosto ponavlja, da morajo razlike postati skupno bogastvo. Samo tako bo lahko človeštvo šlo naprej. To pa se lahko uresniči le, če smo sposobni se srečati, se poslušati, dati prostor drugemu tudi v naših mislih in v našem srcu. Rekel bi, da je to konkreten način, kako lahko živimo dialog. Koliko nestrpnosti izražamo tudi mi v naših vsakdanjih dejanjih. Nismo sicer radikalci in ekstremisti, vendar imamo težave pri sprejemanju in razumevanju stališče bližnjega poleg sebe. Sprejeti drugega ne pomeni zanikati svojega mnenja, vsak ima svoj pogled. Za dialog je namreč potrebno, da ima vsak svoj pogled. Če nimamo svoje istovetnosti, se ne moremo niti pogovarjati, a je potrebno imeti sposobnost to sposobnost razumeti drugega, se postaviti v sozvočje z drugim in se znati vživeti vanj. Mislim, da imamo vsi priložnosti v katerih lahko vršimo to obliko dialoga in sicer v vsakem trenutku našega življenja."

Vesoljna Cerkev se je v zadnjem letu močno osredotočila na družino, kar dokazujeta tudi dve sinodi posvečeni njenemu poslanstvu v Cerkvi in svetu. V Zahodnem svetu pa smo priča vse večjemu razvrednotenju družine. Kako odgovoriti na papeževo povabilo, naj gremo na obrobja, k najbolj trpečim družinam, in hkrati zaščititi družino pred vsemi temi napadi? Kako ostati v resnici in ljubezni hkrati?

"Ljubezen in resnica si nista nasprotujoči; včasih ljubezen pomeni tudi povedati resnico. Resnica pa lahko izzove tudi kakšno reakcijo. Cerkev je na sinodi poleg nekaterih konkretnih problemov, ki so izzvali mnoge odzive v medijih, hotela izpostaviti predvsem lepoto in evangelij družine. Družina je prav utelešenje Božje ljubezni, ki se odraža v ljubezni med zakoncema, ljubezni staršev do otrok in tudi do drugih družinskih članov. Papež Frančišek zelo vztraja na tem, da je družina sestavljena, ne le iz očeta, matere in otrok, temveč tudi iz starih staršev in sorodnikov. Poudarjati je potrebno predvsem to, da je družina čudovita resničnost, ki jo je treba zaščititi in spodbujati. To pa naredimo tako, da damo družinam možnost biti to, kar so. Pri tem pa ima svojo vlogo tudi država. Danes so države pogosto zelo pozorne do drugačnih oblik sobivanja in drugačnih zvez in zdi se, kot da bi bil ves problem samo v tem. Osrednji problem pa je, kako podpreti družino; in sicer tudi politično z različnimi ukrepi, ki bodo družini omogočili izvršiti njeno poslanstvo v svetu. Upam, da bo prevladala ta zavest o nezamenljivosti družine; o njeni nujnosti za sedanjost in prihodnost človeka in o potrebnosti, da ji pomagamo, da bo dozorevala ter izpolnjevala svojo vlogo."

Kako ste spremljali referendum o družinskem zakoniku v naši državi in kako komentirate prizadevanja naše Cerkve ob tem?

"Vsekakor na zelo pozitiven način. Cerkev ima ne le pravico, temveč, dodal bi, da tudi dolžnost, da ukrepa pri vprašanjih, ki so za nas temeljnega pomena. Pri tem izzivu pa gre za človeka v vsej njegovi človečnosti in gre za prihodnost človeštva. Res je, da tega ne razumejo vsi na tak način, vendar na to vprašanje Cerkev gleda na način, ki bi ga označil celo kot preroškega, ker gleda onkraj tega, kar se vidi na prvi pogled. Zato da bi opozorila, da nekatere odločitve postavijo pod vprašaj samega človeka kot človeka, z vso njegovo človečnostjo in njegovo prihodnostjo. Zato ne glede na to, da Cerkev pogosto ne razumejo, da ji pogosto nasprotujejo, da jo včasih prikazujejo kot sovražnico napredka, blaginje in človekove sreče, opozarja na temeljne prvine človečnosti, na pravi humanizem, na resnično antropologijo. Vse to pa so pogoji za človekov blagor in njegovo srečo. Dejal bi, da Cerkev včasih izreče nekaj majhnih »ne« zato, da bi potem lahko izrekla veliko večji »da« - to pa je »da« pristni sreči slehernega človeka.

Zato mora Cerkev o družini, o zakonski zvezi, ki jo sklepata moški in ženska, povedati svoje mnenje, kljub temu, da ji ne bodo vedno prisluhnili.

Rad bi še dodal, da mora biti to prizadevanja predvsem katoliških laikov. Laiki se morajo odzivati na te zadeve. In, kot pravite, to so naredili pri vas, kar je zelo pohvalno."

Evropa z vso svojo bogato kulturno in versko dediščino izgublja vrednote, na katerih je bila utemeljena. Življenje ima vedno manjšo vrednost, spomnimo na uzakonitve evtanazije v več državah, pa tudi število splavov,…Prevladuje individualizem in želja do dobičku. Zaradi vsega tega ljudje izgubljajo upanje in smisel življenja. Kaj lahko storimo kristjani, da bi stari celini znova povrnili njeno dušo?

"Prepričan sem, da je naš čas, čas pričevanja. V družbi, ki vedno bolj izgublja občutek za temeljne vrednote, potrebne za življenje vsakega izmed nas, ter tudi za gradnjo solidarne in miroljubne družbe, imamo mi priložnost pričevati, da so te vrednote za nas zelo pomembne. Rad pa bi še dodal, da imajo kristjani možnost delovati tudi v politiki. Danes se zdi, da se mladi ne želijo več vključevati v politiko, raje se odločijo za kakšne druge oblike služenja, kot je na primer prostovoljstvo, med mladimi namreč srečamo veliko velikodušnosti. Po drugi strani pa se zdi, da skoraj nagonsko zavračajo politiko. Mogoče zato, ker politiko doživljajo kot nekaj umazanega. Sam pa mislim, da je zelo pomembno, da bi tudi kristjani delovali v politiki. Politika namreč pomeni graditev mesta, kajti nujno je dobro organizirati človeško sobivanje. Delovali naj bi torej v tem smislu ter poskušali vplivati na zakone in pravila, seveda z veliko spoštovanja do drugih, ampak trdno zasidrani v svojem prepričanju.

Na to vprašanje bi torej želel odgovoriti predvsem s povabilom, da bi bili navzoči in aktivni predvsem v institucijah, in sicer brez strahu ali občutka manjvrednosti. To, kar mi prinašamo, namreč ni nekaj našega, čeprav nas zaradi tega večkrat obsojajo, ampak je to, kar prinašamo pomembno in dragoceno za današnji svet."

Papež Frančišek pri izbiri svojih potovanj sledi svojemu načelu iti na obrobja. Pred njim je potovanje v Mehiko. Kaj lahko pričakujemo od tega njegovega obiska? Se lahko nadejamo obiska papeža v Sloveniji?

"Med Mehiko in Slovenijo je velika razdalja. Letalo se ne more obrniti nazaj proti Sloveniji. (smeh) Papeževo potovanje v Mehiko pa ima podoben cilj kot ostala potovanja, in sicer ta, da se sreča s krščanskimi skupnostmi, da jih utrdi v veri in njihovem zavzemanju, da bi oznanjevali in pričevali evangelij. Obenem pa papež želi tudi opogumiti vse tisto, kar dobrega že poteka, kot odgovor na številne probleme, ki zadevajo te dežele in še posebej Mehiko. Zdi se mi, da je papež že takrat, ko je naznanil to svoje potovanje, 12. decembra lansko leto, ob prazniku Gvadalupske matere Božje, dejal, da bo šel v Mehiko kot misijonar usmiljenja. Papež namreč verjame in skupaj z njim tudi mi, da lahko usmiljenje postane počelo tudi družbenega življenja in ne le samo neka osebna zadeva, ki se dotika odnosa med menoj in Bogom. Usmiljenje lahko postane princip, ki pomaga graditi naše odnose. Še več, to nam govori predvsem odpuščanje, kajti če ni odpuščanja, ni mogoče niti zgraditi odnosa z drugimi. To potrebo po odpuščanju, kot izrazu usmiljenja, doživljamo tudi v naših vsakodnevnih odnosih. Potem pa upamo tudi, da bo papež lahko sprejel to povabilo, ki so ga večkrat izrazile oblasti v Sloveniji v teh dneh. Upam, da bo to potovanje mogoče, tudi zato, ker ima Slovenija to prednost, da je blizu Rima. Papežu ne bi bilo potrebno biti dolgo zdoma, dovolj bi bil samo en dan. Papež je imel veliko stikov s slovensko skupnostjo že tudi v Argentini, torej vas zelo dobro pozna. Upajmo, da bo lahko prišel, več pa ne bi znal povedati, razen izraziti svoje želje, da bi do tega potovanja prišlo. Kamorkoli grem, mi ljudje povedo, kako si želijo, da bi jih papež obiskal, in prepričan sem, da njegov obisk naredi veliko dobrega za krščansko skupnost in celotno deželo. Upajmo, da ga bo mogoče uresničiti."

Smo v letu usmiljenja. Zakaj je po vašem mnenju papež Frančišek prav usmiljenje izbral za temo posebnega svetega leta in kakšne sadove naj bi prineslo?

"Papež je to temo izbral, ker je zanj, kot je že sam dejal, to središče krščanskega sporočila. S tem svetim letom je želel povabiti Cerkev in vse krščene v središče oznanjevanja evangelija, ki je Božja usmiljena ljubezen, izražena v njegovem Sinu, še posebej v njegovi smrti in vstajenju, ki nam je odprla možnost odrešenja in odpuščanja. Gre torej za močno izkušnjo tega srca krščanskega sporočila. Če ste opazili, papež nenehno ponavlja to, da nas Bog ljubi, da nas Bog neizmerno ljubi, da nas ljubi ne glede na naše zasluge ali naše odgovore, da nam je vedno pripravljen dati novo priložnost. Se vidi, da je usmiljenje nekaj, kar globoko v sebi čuti in živi ter ga oznanja. Gre torej za povabilo k temu središču krščanskega sporočila in k temu, da bi ga postavili v prakso.

Izkušnja Božjega usmiljenja mora namreč postati izkušnja usmiljenja do naših bližnjih in sicer preko tega, kar so bila v Cerkvi tradicionalno delo usmiljenja, tako telesna kot duhovna dela usmiljenja. Poleg tega pa gre za to temeljno držo, ki gre proti kulturi brezbrižnosti in proti kulturi, ki zavrže vse, ki jih ne potrebuje več. V bistvu gre za to, da si vzamemo k srcu in poskušamo odgovoriti na materialne in duhovne potrebe naših bratov. Upajmo torej, da bo leto usmiljenja za vse nas zares močna izkušnja in pričevanje tega."

Sveti oče pogosto govori o varstvu okolja, skrbi za begunce, solidarnosti z revnimi. Kateri so, po Vašem mnenju, največji izzivi in naloge za katoličane v današnjem svetu? Socialna angažiranost ali skrb za rast vere?

"Teh dveh nalog ne moremo postaviti v tako izključujoč položaj. Vedno govorimo tako o evangelizaciji, kot o človekovem napredku. To sta bili zmeraj zelo jasni oporni točki za Cerkev. Po mojem mnenju, je naša prvenstvena naloga oznanjati evangelij, oznanjati Jezusa kot Odrešenika sveta, Odrešenika vseh ljudi in vsakega osebno. Zato obstaja Cerkev, o tem je govoril že Pavel VI. v apostolski spodbudi »Evangelii nuntiandi (Oznanjevanje evangelija)«. To je goreče prevzel tudi papež Frančišek: evangelizacija je poslanstvo in smotrnost delovanja Cerkve. Evangelizacija pomeni oznanjanje evangelija, oznanjanje Jezusa Kristusa, širjenje veselega oznanila. Očitno pa je, da to veselo oznanilo, vesela novica, zaobjema celotnega človeka, ne samo njegovo duhovno in onstransko razsežnost. Poklicani smo, da že tukaj uresničujemo božje kraljestvo, ki se bo dopolnilo s paruzijo. Odrešenje človeka se torej nanaša na celotnega človeka. Celotni človek pa ima tudi druge razsežnosti, o katerih govori družbeni nauk Cerkve. Ne pozabimo, da je ena izmed najpomembnejših vidikov oznanjevanja evangelija ravno družbeni nauk Cerkve. Toda njegov vir je tam, ali kot je dejal papež Frančišek: »Mi nismo nevladna organizacija. Mi smo Kristusova Cerkev, zato ga moramo oznanjati svetu in iz tega izhaja tudi naša zavzetost v družbi.« Zato se ti dve razsežnosti ne izključujeta."

Papež veliko govori tudi o duhu solidarnosti in usmiljenja, ki bi moral vladati v globalnih gospodarskih odnosih. Nedavno je pisal tudi gospodarskemu forumu v Davosu. V Vašem nagovoru na srečanju, ki ga je organizirala »Global Foundation« v Rimu 18. januarja ste poudarili, da mora biti »sodobna ekonomija vključujoča in trajnostna«. Kako naj bi bilo to videti v praksi?

"Papež se vedno znova vrača k tej misli, da denar ne sme postati človeka vladar. Pred papežem pa je to že povedal Jezus. Ekonomija mora biti v službi človeka. Kako to uresničiti? Seveda ni tako preprosto. Kljub temu sem optimist. Vidim, namreč, da je tudi po zaslugi papeževega vztrajanja pri tej temi – on pogosto govori o potrebi bolj vključujoče in solidarne ekonomije – veliko oseb postalo bolj občutljivih za to vprašanje. Jasno je, da Cerkev ne more neposredno vplivati na ekonomske zadeve, vendar lahko spodbuja zavest, dela na osveščanju o tem, poraja in ohranja pri ljudeh občutljivost na to, in sadovi tega so številni posamezniki, ki delujejo v tej smeri. Verjamem, da smo v tem oziru lahko pozitivni in optimistični, navkljub grehu, ki je vedno navzoč."

Splošna in tudi cerkvena javnost veliko pričakuje od t. i. »reforme vatikanske kurije«. Tudi vi ste njen del. Kako sami vidite to reformno prizadevanje, njene cilje in poti?

"Reforma kurije ima zelo preprost namen: napraviti iz tega organizma vedno bolj učinkovito sredstvo v podporo papeške službe. To je cilj prenove rimske kurije. Verjamem, da se mora prenova gibati v smeri poenostavitve same kurije, kajti tudi kurija je, ne nazadnje, birokracija in birokracija zmeraj teži k temu, da se širi in veča. To je posledica človeške narave, zato je potrebna poenostavitev, zlasti v smislu boljšega usklajevanja, toda vedno s končnim ciljem boljšega služenja papežu. To služenje naj bi postalo bolj učinkovito, bolj natančno, v službi večje edinosti Cerkve in večjega zaupanja vanjo. Pri tem se ne moremo zanašati zgolj na spremembo zunanjih struktur. Vsaka temeljita prenova mora izhajati iz spremembe človekovega srca, iz spremembe ljudi. Če je osebje pripravljeno v duhu ponižnosti opravljati svojo službo brez osebnih interesov, brez zasledovanja drugotnih ciljev, moralno, takrat bodo tudi strukture sledile temu. Brez tega lahko nastavimo najboljše zunanje strukture, a se bo spremenilo zelo malo."

Ob sklepu, pa vas, kardinal Pietro Parolin, prosim še za sporočilo našim poslušalcem, še posebej v luči leta usmiljenja...

"Vse od srca pozdravljam. Z odprtjem nunciature ima Sveti oče tudi pri vas lepo hišo in upam, da bodo kristjani tukaj v Sloveniji in katoliška skupnost še močneje čutili njegovo navzočnost v krajevni Cerkvi. Kar zadeva povabilo k svetemu letu usmiljenja, gre za to, da se usmerimo v središče krščanskega življenja, ki je Božja ljubezen, ljubezen, ki jo moramo izkusiti v našem življenju in jo pričevati z našimi dejanji. Če se odpravimo na to pot, bomo uspeli preobraziti svet, kajti Božja ljubezen je največja moč, ki obstaja. Čeprav je ta ljubezen zaupana v naše slabotne roke in naše slabotne moči, ima v sebi moč, ki je sposobna spremeniti srca in zgodovino.

Prisrčno pozdravljam vse in obljubljam, da se vas bom spominjal v molitvi. Božjo ljubezen namreč izkušamo v molitvi, v edinosti z Bogom. Spominjajmo se torej drug drugega v molitvi, da bi zares znali biti pristni in dosledni kristjani. Naj vas vse Gospod blagoslovi!"

Hvala vaša eminenca kardinal Pietro Parolini za te odgovore.