Ko komik razlaga Božje usmiljenje ...

Papež in Sveti sedež | 13.01.2016, 09:54 Marta Jerebič

V nabito polni dvorani na patrističnem inštitutu Augustinanum so fotografi začeli sprožati bliskavice, ljudje smo vstajali s sedežev in skušali ugotoviti, kdo je sedaj protagonist dogodka. Ne, ni bil avtor intervjuja Andrea Tornielli, tudi ne vatikanski državni tajnik Pietro Parolin. Zdelo se je, kot da je vso pozornost medijev dobil oskarjevec, igralec, komik in režiser, Roberto Benigni. A kmalu zatem je glavno besedo dobilo Božje usmiljenje, predvsem skozi papeževe oči.

Vatikanski predstavnik p. Federico Lombardi je poudaril, da gre v knjigi Božje ime je usmiljenje bolj za pogovor kot pa intervju. Sporoča papeževo osebno izkušnjo usmiljenja. »Ko sem papežu včeraj dal izvod knjige, mi je rekel: 'To ni literatura, ampak izkušnja, življenje, moje življenje',« je povedal p. Lombardi.

Po besedah vatikanskega državnega tajnika, kardinala Pietra Parolina, nas papež s knjigo želi prijeti za roko in pokazati na božje usmiljenje, za katerega papež pravi, da je osebna izkaznica našega Boga.

Nastop Roberta Benignija je potekal v skladu s pričakovanju. Že ko je odprl usta, smo se začeli smejati. Zato tule morda le nekaj njegovih misli: Knjiga je, kot bi govoril s papežem. Knjiga je, kot bi imel papeža v žepu. Papež vodi Cerkev h krščanstvu skozi usmiljenje. Benigni je poudaril, kako je znotraj usmiljenja veselje in kako bomo na koncu sojeni po ljubezni. Skratka, Benignijev šov je pokazal, da se da temo usmiljenja približati prav vsakomur.

Novinarji smo se ob tem pogovarjali, zakaj je bil za predstavitev knjige izbran Benigni. Prvi razlog je navedel že sam: papež ga je poklical in takoj, ko mu je rekel: »Ali bi ...«, mu je odgovoril, da ja, ne da bi papež sploh izrazil, kaj pravzaprav želi od njega. Drugi razlog je ta, da Benigni na italijanski televiziji spodbuja branje literature, med drugim s svojo interpretacijo Božanske komedije in desetih zapovedi, kar naj bi navdušilo papeža. Tretji razlog pa je že omenjen, namreč, da se skuša temo usmiljenja približati čisto vsakomur, tudi nevernemu. Kot je na koncu dejal p. Lombardi, se zgodba s knjigo ne konča, ampak se takrat šele začne (na osebni ravni).

Morda je imel pri izboru Benignija prste vmes tudi založnik Piemme, ki je v lasti največje založniške hiše v Italiji Mondadori oziroma Berlusconija. Avtorske pravice nad vsemi papeževimi govori itd. ima sicer Vatikanska založba, ki je šla tokrat v skupni projekt z založbo Piemme, verjetno pa je z Benignijem Mondadori hotel veliko publiciteto za to knjigo, kot omenjeno, da bi dosegla čim večje število ljudi.

Avtor pogovora s papežem, Andrea Tornielli, je bil kratek. Pojasnil je, da so že predhodniki govorili o usmiljenju, ta papež pa nadaljuje s tem, a veliko bolj izrazito.

Sicer pa na spletnem portalu Vatican Insider, katerega urednik je, piše, da sta pogovor začela snemati lani poleti, ko se je papež vrnil iz Latinske Amerike, da je v dom sv. Marte (zaradi preteklih neljubih pripetljajev) prišel s tremi snemalniki – dvema digitalnima in enim na kasete. Papež je odgovoril na vsa postavljena vprašanja, med drugim je govoril tudi o svoji nečakinji, ki je hodila k njemu k spovedi, in njenem možu, ki je čakal na sodbo o ničnosti prvega zakona in kako mu je ta nečakinja govorila: »Saj vem, da ne moreš nič storiti ...«

Papež v odgovorih večkrat poudarja, kako je pomembno, da se počutimo majhni, potrebni pomoči, grešniki, in da je treba pustiti tudi najmanjšo špranjo za odpuščanje. V medijih se je med najbolj citiranimi izjavami pojavil tudi stavek: Cerkev ni na svetu, da bi obsojala, ampak da bi omogočila srečanje s tisto globoko ljubeznijo, ki je Božje usmiljenje.

Papež je sam lastnoročno napisal naslov za naslovnice v večjih jezikih.