Nadškof Fisichella o prvem mesecu jubileja usmiljenja

Cerkev po svetu | 11.01.2016, 09:50 Marta Jerebič

Minil je en mesec, odkar je papež Frančišek odprl sveta vrata bazilike sv. Petra. Predsednik Papeškega sveta za novo evangelizacijo, nadškof Rino Fisichella, je ob tem napisal svoje razmišljanje za vatikanski časnik L'Osservatore Romano.

Nadškof Fisichella poroča, da v Vatikan z vseh koncev sveta prihajajo ganljiva pričevanja o številčni udeležbi ljudstva na slovesnostih ob odprtjih svetih vrat. V katedralah in svetiščih ni bilo dovolj prostora za vse vernike, ki so tako napolnili tudi trge pred cerkvami, da bi lahko uresničili simbolično dejanje prehoda skozi sveta vrata. Po besedah nadškofa Fisichella je to konkretno znamenje, kako je bila slutnja svetega očeta odgovor na dejanske potrebe sedanjega trenutka. Obenem pa tudi spodbuda, da bi prihodnja leta živeli z misijonarsko odgovornostjo.

Množična prisotnost ljudstva dokazuje, da sta sporočilo o srečanju s Kristusom in možnost izkustva Božje nežnosti in odpuščanja zaznavana kot osebna potreba, da bi dali smisel dramatičnim dogodkom sedanjih dni. Vendar pa vse to ni preprečilo, da Rim ne bi ostal protagonist jubileja. V prvem mesecu svetega leta se je posebnih jubilejnih dogodkov udeležilo več kot milijon oseb. Številke za duhovno razsežnost niso pomembne, vseeno pa so pokazatelj intenzivne soudeležbe in iskrene potrebe. Odločitev civilnih oblasti, da v božičnem času del Ulice sprave rezervirajo za romarje, je omogočila opazovati val mnogih oseb, ki so se zoperstavile strahovom in poskusom marginalizacije javne udeležbe. Vsak dan je videti skupine vernikov ali posameznike, ki med molitvijo in z jubilejnim križem romajo do svetih vrat.

Po Fisichellovih besedah je to pričevanje vere, ki nas ne pušča ravnodušnih. Tudi varnost med jubilejnimi dogodki v Rimu je bila zagotovljena do mere, da je mesto te praznične dni lahko doživljalo s pravo vedrino.

Nadškof Fisichella še piše, da je usmiljenje nekaj resničnega, kar vznemirja in kar, kakor uči papež Frančišek, vključi v gibanje osebnega prizadevanja. Usmiljenje prejmemo, da bi ga lahko podarjali. Brez tega kroženja manjka bistveno in tako ni mogoče v globini doumeti skrivnosti Očetove ljubezni. Jubilej usmiljenja mora vstopiti v srca ljudi, da bo lahko preoblikoval življenja.