Božje, nežno in ranljivo se na Božič rodi v vsakem od nas

Slovenija | 25.12.2015, 00:30 Nataša Ličen

Na radiu Ognjišče smo praznično vzdušje Svetega večera gradili s številnimi gosti, različnih starosti in življenjskih zanimanj. Privoščili smo si, ob sicer obilju praznične glasbe, tudi bogato bero misli in razmišljanj. Pri pogovorih z gosti nas je vodilo upanje, želja po lepem, po sočloveku, po Bogu. Zakaj? Velikokrat smo obdani s sencami in v sodobnem času se prepoznava trend površinskega prekrivanja teh senc s tako imenovanim veselim decembrom. Sveti večer je povsem nasproten omenjenemu, vsrka nas vase, z vsem, kar je in kar se v njem godi.

Na sveti večer, če je srce odprto za dražljaje čutov, spoznamo bistvo in globino, spoznamo, da gre pri božiču vendarle za temeljne stvari. Božič vabi, da si ne zatiskamo oči, da prepoznamo tudi sence končnosti in negotovosti, ki nas obkrožajo. Priznati si jih je treba. Bog nas v tem podpira, je z nami, ker prihaja med nas prav tako ranljiv. S tem nam da vedeti, da so in da vedno bode, sence del slehernega življenja. Sporoča nam, da si dovolimo biti tudi nepopolni in ranljivi, saj se sam Bog poda v to tvegano življenje. Vzemimo si čas, za srečanje s seboj in s svojimi najbližjimi. V odnosih (grenkih, opajajočih, prijetnih, v vseh) najbolj prepoznamo Boga, po drugem se nam razodeva Bog. 

Br. Miran Špelič: "Božič je majhen Bog, majhen zato, da lahko pride k majhnemu človeku. Zavedajmo se svoje majhnosti, ne hlepimo po velikih doživetjih, po velikih zgodbah, uspehih, ampak bodimo odprti za Boga. Če smo samo ljudje, če Boga morda načrtno odklanjamo, bo božič prazen. Božič je praznik družine, kamor prihaja Bog. Tudi tisti, ki imate samo še spomin na svojo družino, ta družina ni sama, ker tudi vanjo prihaja mali Bog, ta Bog, ki je Božič. Prihaja tako v trušč otrok, kot tja, kjer je tihota. Bog vsakogar do nas objema, je Emanuel, Bog z nami. In tudi mi ne bodimo brez Njega. Ne odženimo proč od sebe tega božanskega gosta."

Dr. Hubert Požarnik: "To je res globok, doživljajski večer. Zaskrbljen sem nad dejstvom, da je vedno manj ljudi sposobnih globokega sočustvovanja. Krčijo se občutja, med temi je hvaležnost. Kot da je vse samo po sebi umevno. Vse preveč je površnosti. Živimo nemirno, prehitro. Nujno bi bilo, da se ljudje umirimo in gremo vase, razmišljajmo o sebi, o svetu. Danes potrebujemo vse močnejše zunanje dražljaje, da nas zadovoljijo miselno in čustveno, ker smo v sebi vse bolj prazni. Ves zahodni svet je v globoki krizi. Kristjani imamo veliko obvezo. Združimo se, kajti ne pozabimo da imamo proti igralce, ki hočejo "patologizirati" družbo. Kristjani imamo silo, žerjavico, ki je nekoč že in lahko znova reši zahodno kulturo. Potrebujemo to silo, nov kulturni plan. Najprej pa moramo začeti pri sebi. Kdor ne spremeni sebe, sveta ne bo spremenil. Kristjani moramo biti bolj dovzetni za tisto, kar je res važno za človeka in za prihodnje rodove. Več upanja, ljubezni in vere, to troje in ljubezen je najpomembnejša." 

Nataša Frelih Polajnar: "Vsakomur je svetloba prijetna. Najti je treba ravnovesje med zunanjim veseljem in bliščem ter med časom, ki ga namenimo bližnjim in sebi. Jaslice nas navdajajo s prijetnim občutenjem. Menim, da Božič predstavlja varnost in toplino. Naj vsakemu prinese mir, zadovoljstvo, ne pozabimo na sklepe, premislimo, če smo kaj prispevali k boljšemu počutju svoje okolice."

Dr. Stanko Gerjolj: »Božični spomini so najlepši prav iz otroštva. Sveti večer prinaša mir. To je praznik senzibilnosti in »čutečnosti«. Sveti večer prinaša dimenzijo, ki človeka ustavi in ga izziva, da drugače pogleda na življenje. V sebi vsak znova prepozna otroka. Otrok je najbolj ranljivo bitje, je brez moči in prepuščen. Če na svet pogledamo skozi otroške oči, nam v zavest znova prodre misel o naši ne vsemogočnosti. Tudi odrasli smo ranljivi in prepuščeni in sveti večer nas napolni prav s to drugačno, Božjo varnostjo. Sveti večer temelji na zaupanju, ki ga Bog polaga človeku v srce. Človeka pa Bogu predaja svoje zaupanje in mu podarja svoje hrepenenje. Vsaj tako praznik razumem sam.«

P. dr. Metod Benedik: "Včasih smo rekli, na sveti večer se gre jaslice gledat. V otroških, mladostnih letih smo imeli navado obiskovanja hiš, ob kratkem obisku smo zapeli kakšno pesem, pogledali jaslice, zaželeli vsega dobrega in tako nadaljevali ves večer. Ko pa smo v zvoniku slišali zvon, bilo je enajsto zvečer, pa smo se vrnili domov za pripravo na polnočnico. Božič je zame, kratko rečeno, Bog z nami. Vedno znova pomislim, upam, da se ljudje ne pustijo preslepiti vsemu vabljivemu . če Boga ni, potem ni božiča."

Anja Maležič: "Rojstvo luči, ki ga simbolizira Božič, prinaša veliko upanja. Pri nas doma je bila (in je) ob prazniku vedno najpoglavitnejša molitev"

Tadej Jakopič: "Spomini na božič so pri meni vedno lepi, povezani so s postavljanjem jaslic. Doma imamo stare tirolske jaslice, še od mojega pradeda, s tem je povezan posebni "šarem". Ob postavljanju nas spremlja pesem in molitev. Toliko lepih spominov, da so res pravi božični kolač. Naj nas božji blagoslov, ki prihaja v to noč, spremlja vse leto, da bi bili otroško preprosti v srcu in dovzetni za to božično skrivnost. Brez blagoslova vse pade in ima kratek rok."

Pavle Ravnohrib: "Cilj kreatorjev sveta je, da tradicijo in vero izženejo iz Evrope. Nekateri želijo, da izgubimo temelje, ker bomo kot takšni zelo ranljivi in lažje vodljivi. V tem sekularnem svetu je pojem svobode zlorabljen. Mi, ki poznamo evangelij, vemo, kaj je prava svoboda. Bojim se, da pozabljamo, da so v zgodovini obstajale različne civilizacije, ki so umrle prav ob razpadu vrednot. Hudi duh nam kaže zelo lepe slike, vendar je njegov naklep in namen popolnoma drugačen, želi nas preslepiti. Zato je potrebna sprotna čuječnost. Pričanje naše vere bo kmalu soočeno z mučeništvom, skoraj prepričan sem v to. Potrebna sta pogum in molitev. Imamo močno duhovno oporo, najmočnejšo od vsega, vero, upanje in ljubezen."

P. Janez Šamperl: "Božič v Assisiu je poseben, ker prinaša toliko lepega in duhovnega. Prinaša toliko življenja, da človeka povsem prevzame. V Assisiju jaslice postavijo že na prvo adventno nedeljo, le dete položijo v jasli na sveti večer. Prevzame me prav to, kako človek v božičnem času vse na novo doživlja, skozi oči novih spoznanj. Tudi sam sem lani na božični večer doživel poseben navdih, iz katerega je nastala knjiga. Želim, da bi prisluhnili angelom in želim, da bi v srcu slehernega prepevali angeli "Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji.""    

Uršulinki, s. Diana Novak in s. Andreja Perc:"Praznik nas preoblikuje. Prav zaradi odnosa z Gospodom, v katerega vstopamo. Po Njem postajamo to, kar je On. Rodi se veselje, prijetno vznemirjenje, ki se naseli znotraj, v srcu. Znajdemo se pred Nekom, ki je večji od vsega, kar lahko opišem, vidim. Sveti večeri so čas, ko vse drugo, vse običajno, vsakodnevni red, dolžnosti, damo stran. je priložnost za srečanja drug z drugim. To je prostor za medsebojne odnose, v katerih se lahko začutimo in znotraj tega ustvarjamo prostor za rojstvo še nekoga. Biti v veselju, živeti srečanje z Gospodom, vedno le v veselju."

Prof. dr. p. Christian Gostečnik: "Božiča se najbolj spomnimo prav od doma, kajti jaslice so svete. To je naša osebna dediščina, ki nas zaznamuje zelo globoko. že same figurice v jaslicah puščajo sled. Na praznike se moramo pripraviti, drugače nas spraznijo, ne napolnijo. Tudi jaz, ko grem domov, vsakič pogledam te figure v jaslih, če so še iste. To so seveda le zunanji okviri. Najbolj globoko pa nas zaznamuje vzdušje. In, kadar nam je pozneje v življenju hudo, se preselimo v to vzdušje, skušamo si preslikati vzdušje svetega večera. Seveda, če imamo lepe spomine. Božič ostane v nas, vedno."

Helena Fojkar Zupančič: "Glasba je eno od orodij, ki pomaga zbuditi v nas tisto pravo čutenje do sočloveka. Božične melodije sežejo naravnost v srce in nas vodijo k pravim čustvom. Glasba dviga duha, je najbolj neposreden jezik človeštva, ki se nas dotakne do globin. Moji spomini na božič so lepi in kot takšne skušam obdržati in jih prenašati tudi naprej. Na božič srca pojo." 

Elda Viler in Ana Dežman: "Božič je družinski praznik, ko se rodi Gospod, ki bo "otel" ta svet. V naši družini kar trije praznujemo rojstni dan in je tako ves mesec evforično, veselo. Žal danes vidimo vse preveč "zmaterializiranega", ki razvrednoti družino. V družini je moč in iz te smo mi največ črpali. Brez družinskih vezi, ki so med nami res močne, bi bilo velikokrat zelo težko." 

Božo Rustja: "Božični praznik ima poseben čar in tudi posebno ime. Misli mi ponese na lepoto. V lepoto svetega večera pa je treba nekaj vložiti. Najlepša želja je, da se Bog prihaja rojevati v jasli. Jasli so simbol nečesa prvinskega, morda tudi najbolj nizkega v nas, in Kristus nam je blizu tudi tam, kjer nas je sram, kjer smo šibki, prihaja tudi v našo slabotnost, da bi nas od tam odpeljal. Bog je vedno z nami. Ne samo na praznik." 

Alojzij Slavko Snoj: "Zaupati moramo v božjo milost. Nihče ni nepomemben za Boga. V teh dneh, na sveti večer, na božič se Bog dotika tudi teh, ker postanejo takrat tudi oni drugačni, nekaj čutijo. Iz podzavesti iz njih kipi hrepenenje po presežnosti, saj smo po Njem ustvarjeni. V zgodovini človeštva še ni bilo ljudstev, ki ne bi čutili Boga. Le sodobni človek se je v svoji samozadostnosti, oddaljil od Boga. Zagledan je vase. Danes se ljudje sredi hrupa zelo zapiramo vase, sami smo, osameli, ker smo izgubili odnos do jedra, do stebra, do Boga."

P. dr. Robin Schweiger: "Vsak človek je božje delo, navdihnjen od Boga. Bog je luč, ki jo prinaša v temo našega srca. Bog prihaja na zemljo, ker želi obiskati vsakogar, ga spodbuditi, da nadaljujemo svojo pot. Veliko ljudi je danes na poti po boljšem življenju. Prav in lepo je prepoznati drugega, brata in sestro na poti. Evropa se spreminja. Tudi Slovenija se bo. Sprememba bo vplivala tudi na nas in ob tem se bomo morali spremeniti tudi mi. Vsak človek diha v hrepenenju po lepem. Naj luč razsvetli naša srca, naj bo v njem veliko pozitivnega."