Bog ni naš, ampak smo mi Božji

Slovenija | 22.12.2015, 13:36 Nataša Ličen

Verovanje in duhovnost sta najbolj zahtevni stvari za človeka, ker nas presegata, ker sta skozi vso zgodovino na robu človeške zmogljivosti. Na teh področjih vseskozi samo tipamo. Zato je bilo v vseh časih na področju družbe, sožitja in poštenja (ob dobrem) veliko slabega in zmotnega. Toda še nikoli v zgodovini človeka verovanje in duhovnost nista bila tako brez vrednosti kot v današnjem sekulariziranem svetu.

Veliko je danes brezbrižnosti

»Verovanje in duhovnost še nikoli nista bila tako močno izničena, porinjena na stran, kot nekakšna izmišljotina, iluzija ali utopija, le v tolažbo ljudi, ali še huje, kot širijo nekateri, za manipulacijo. Sekulariziran svet je bil vedno, morda ne tako razširjeno, pa vendar, bil je tudi v Pavlovih časih. Ko je sv. Pavel pridigal Atencem o verovanju, trpljenju, križu in o vstajenju, ga tudi niso hoteli poslušati. Brezbrižen svet do tistega, kar je večje od človeka, je bil vedno, vendar ne tako množično kot danes. V Evropi je znanje zelo razvito in visoko cenjeno, verovanje pa pojmujemo zelo otroško. Zato je tudi veliko poneumljenega pojmovanja Boga. Bog ni strankarski šef, ki dela za nas. Če bomo dovolj pridni, če smo lojalni, bo Bog zadovoljen. To je tržna miselnost. Če je Bog naš, mora delati, kot nam paše. Bog ni naš, ampak smo mi Božji. Po velikih zmotah podobe Boga prihaja kup slabega in veliko sovražnosti. Ne vtikajmo se v božjo delavnico in v njegove načrte, ker s človeško pametjo tega ne moremo dojeti.«

Življenje drugega je za nas dar

»Verovanje ni samo etičnost, da ravnamo prav in dobro. Pri oskrbi onemoglih gre prav za to, za etičnost, kar pomeni, ne škodujmo ne sebi, ne drugim. V naši človeški naravi je, da poskrbimo za tiste, ki sami ne morejo. Gre za polje treh stranic, ena je etičnost, druga je duhovnost in tretja vernost. Duhovnost je posluh za veličino. Zavedanje, da nisem Bog, da vsega v življenju ne moremo imeti pod kontrolo. To skrivnost dojeti, pomeni, da smo duhovni. Pri duhovnosti smo vsi enaki, duhoven je lahko vsak, ne glede na svoje verovanje, in duhovni so lahko tudi ateisti, neverujoči. Duhovnost je ponižnost, ko poslušamo življenje takšno kakršno je. Ne skušamo biti nadljudje in menedžerji vsega. Ni duhovno govorjenje, če rečemo, da imamo vse pod kontrolo.«

Kaj pa je verovanje?

»Pri verovanju se ljudje razlikujemo. Ver in verovanj je veliko. V vsakem verovanju so žarki božjega razodetja. Pri verovanju prihaja glas z one strani, ki ga poslušamo in mu sledimo. Duhovnost je na to stran, je človeška. Duhovni smo ljudje po naravi, tako kot smo inteligentni, smo čustveni, imamo fizično moč. Tako imamo tudi duhovne sposobnosti, da doživljamo življenje z veseljem, ponižno, hvaležno ter v celoti. Ko pa v tej duhovnosti, v etičnosti, v ustvarjalnosti, pri delu, v vsem pravzaprav, začnemo doživljati Božji nagovor, z one strani, včasih bolj jasen, včasih pa zelo nejasen, pa govorimo o verovanju. Verovanja se kristjani lahko učimo samo od Jezusa. Spoštoval je sebe in spoštoval je vse ljudi.«

Zakaj je verovanje tako povezano z oskrbovanjem?

»Oskrbovanje onemoglih je eno od velikih duhovnih rastišč, kje se lahko poglabljamo in razvijamo svojo etičnost (da smo dobri, pošteni ljudje), svojo duhovnost (da smo poglobljeni, umirjeni, srečni, celostni ljudje) in svoje verovanje. Ljudje smo lahko na rastišču etičnosti, pa tega ne vidimo, lahko smo na bogatem rastišču poštenosti in dobrote, pa tega nismo vajeni, nismo naučeni pozornega opazovanja, in zato ne najdemo pravih virov verovanja. Zato je za nekatere tako težko in naporno oskrbovanje.«