Otroci bodo godrnjali, toda ko odrastejo, bodo vzorce primarne družine zagotovo prenesli naprej

Sociala | 15.12.2015, 11:22 Nataša Ličen

Štirideset let izkušenj specialnega pedagoga Marka Juhanta daje verodostojnost njegovi misli. V sobotni oddaji »Za življenje, za danes in jutri« se je oglasilo več poslušalcev, ki so želeli, da bi se javno in jasno opredelil do referendumskega vprašanja. Da ne bo pomote, ni dvoma o stališču našega sogovornika, čeprav na vprašanja poslušalcev (namenoma?) ni odgovoril s proti ali za. Morda je želel tudi nam odraslim dati vzgojno sporočilo, nas spodbuditi k razmišljanju z lastno glavo in po svojih življenjskih izkušnjah in nazorih, k prevzemu odgovornosti, k opredelitvi in k zavzemanju za tisto prav, v kar iskreno verjamejo sami in kar tudi živimo.

Ne samo kaj otroci dobijo, ampak kaj otrokom damo z zgledom, to šteje pri vzgoji.

»V teh dneh pred referendumom«, je razlagal Marko Juhant, »slišim veliko vprašanj, ljudje so zbegani, veliko je informacij, tudi provokacij, gre za ustvarjanje nekakšne napetosti in moj končni odgovor je, referendum ni stvar SVIZ-a, ni stvar ene ali druge politične organizacije, ampak se mora vsak odločiti po svojem srcu, po svojem vedenju, po tistem, kako sprejema življenje in po tistih najbolj osebnih in najbolj intimnih željah. V verskem jeziku bi rekli, kar izpričujem, tako se odločim, ker je tako tudi najbolj prav. Vsak mora vedeti zase. Referendum je intimna odločitev. Še tako močna kampanja ne more omajati trdnega stališča.«

Življenje ni več tako enostavno, kot je bilo 

»Preprosto je preveč informacij. Med njimi se večina ljudi težko odloča, kaj je prav in kaj je res. Življenje je stvar prilagajanja. Vedno je bilo. Odločajmo se po svoji vesti, samo tako bomo lahko mirno živeli naprej. Srečujem starše, ki ne sledijo razvoju svojih otrok. S petnajstletnikom se vedejo kot bi imel pet let. Otrok je dozoreval, starši pa ne. Zaostali so za njim. Tudi starši se moramo vzgajati, ker le vzgojeni starši lahko dobro vzgojijo otroke.«

 

Kako se odzvati na teorijo spola?

Zanimivo vprašanje je zastavila poslušalka, ki je dejala, da v šoli stroka (kmetijstvo, zdravstvo) nima svojega obveznega, niti izbirnega predmeta v šoli, zdaj pa skušajo vpeljati v šole neko novo ideologijo spola. Kako se boriti proti temu? Marko Juhant: »Obstaja en sam možen način, da doma delamo na domačih, družinskih vrednotah. Te vrednote, ki jih bo otrok osvojil, bo nesel s seboj v svet in jih bo uporabljal kot merilo, kot sito in rešeto. Če bodo te vrednote trdne in prave, tiste v katere verjamemo in za katerimi stojimo, bo otrok vedno znova našel možnost, da bo te vrednote uveljavljal, tako ali drugače.« 

Obiščite spletne strani specialnega pedagoga Marka Juhanta.

 

Od kod prihaja zrelost otrok?

»Zrelost prihaja od sprejemanja in opravljanja dolžnosti in ne od iskanja in izterjatve pravic. In, kakšne naloge dajati otrokom, da bodo zrele osebnosti? Vedeti moramo, da otroci hočejo težke, zahtevne, komaj obvladljive naloge. Otroci hočejo težko. Na to pozabljamo. S tem, ko jim jih ne dajemo in pogosto vse naredimo sami, jih obvarujemo pred življenjem samim, ker jim ne pustimo, da opravijo tisto, kar je težko. Otroci tako ne morejo začutiti zadovoljstva ob opravljeni težki, resni, pravi nalogi. Včasih smo otroci vedno delali doma, zlagali smo drva, delali na vrtu in vse ostalo, kar je sodilo k domačim opravilom. V eni od svojih knjig sem zapisal, slovenski starši so izredno delavni, vzgojno pa leni. Raje naredimo sami, pospravimo recimo otroku posteljo, namesto da bi to iztirjali od njega. Otroku je to težko, toda ko jo pospravi, se pa počuti dobro. Treba je poskrbeti za to, na način da otrok občuti zadovoljstvo ob tistem kar je težko. Brez težkega preprosto ne gre, otrok drugače ne more biti zadovoljen in srečen.« 

 

Otroci danes iščejo zabavo, mi (prejšnje generacije) smo imeli igro, kar je velika razlika 

»V igri se je bilo treba prilagoditi, določiti pravila in se jih držati, drugače so nas vrstniki izločili. Te igre so bile resen uvod v pravo življenje, skozi igre smo nekaj spoznali, se naučili sprejemati, sodelovati z drugimi. Danes pa bolj ko je divje in več, kot je vsega, bolj je zabavno. Sodobna ekonomska logika, več je bolje. Kako zgleda današnja zabava najstnikov? Pridejo, naročijo »kokice«, se poslikajo s telefonom (jaz najpomembnejši na svetu) in te slike potem razpošljejo na okrog, češ, poglejte kako se zabavamo. Smo poznali včasih drugačne oblike, ko se je dejansko dogajalo, se igralo igre, tekmovalo. Pa ne samo zato, da smo dobili zmagovalca, ampak za to, da smo se srečevali, dobili partnerja nenazadnje. Danes se dejansko vprašam, kje se mladi lahko srečajo? Imajo ogromno težav, da bi se srečali fantje in dekleta. Vse več jih stike poišče preko interneta.«

 

Odkrivanje spolne identitete

Na vprašanje, kako se izoblikuje spolna identiteta pri otroku, pri najstniku, je Marko Juhant odgovoril: »Proces je znan že dolgo in vemo, kako se odvija. Tuje telo postane zanimivo, ko otrok do konca odkrije svoje. To je del razvoja spolnosti. In, ko otrok spozna, kaj mu je všeč, kaj mu godi in potem, ko se začne usmerjati v vrstnike, se začne tudi iskanje, kako do tega ugodja priti tam. Pri nas kulture splošnega dotikanja ni. Zato tudi nismo najboljši v ekipnem športu. Ker se ne znamo dotikati, ne dajemo si signalov, dobri smo, v redu smo, varno se počutimo, ko smo skupaj in tako naprej. Tega je pri nas res zelo malo. In ostane samo tisto individualno. Pri fantih obstaja ena posebnost, ki je nekoliko drugačna od deklet, v obdobju, v času odkrivanja spolne identitete, v starosti desetih, enajstih let. Odvisno pač, ker nekateri začnejo dozorevati prej, drugi pozneje. V tem obdobju je vznemirljivo vse, kar je povezano s telesom. Za fanta je lahko enako vznemirljivo tuje fantovsko ali tuje dekliško telo in je zdaj stvar priložnosti, kam fanta začne odnašati. In, če imajo fantje, v času, ko se to dogaja, povezavo samo z moškimi in ne najdejo nekaj vznemirljivega tudi pri dekletih in če tako ostane pet, šest let, je potem lahko že prepozno. Kolikokrat me pokličejo starši in potožijo, ker opazijo pri svojih otrocih nagnjenja do istega spola. Sprašujejo se, kako se je to lahko zgodilo, ko pa so poštena družina, verni in so živeli družinsko življenje. Pozorno so preverili vse svoje življenje, in niso odkrili nič posebnega, sprašujejo se, zakaj se je to zgodilo prav njim? Ni vedno odgovora. Se pa res velikokrat izkaže, da je bilo odsotno očetovstvo, sindrom odsotnega očeta.«

Marko Juhant v opozorilo še dodaja:

"Še ena zgodba je pogosta, ko v družini malikujejo delo in ni časa za osebne stike. Ne ustavijo se, ne oddahnejo si. Nevarno je, če v družini ni prostora za topla čustva, če oče otrok nikoli ne crklja. Je tog, pretežno osoren. Pretrd oče, ki žene vso družino. Najstnika ne spusti od doma, ker oče meni, da ej zanj najboljši trening delo doma. V vsem oče uveljavlja svojo voljo. Znotraj družine ni veselih trenutkov, vedno se mudi, so samo obveze. Fant iz take družine išče moški lik, ki je drugačen, ne samo strog. Ni nujno, da ga najde, a si ga želi, neprestano. Tak oče praviloma zelo težko sprejme, da je sin homoseksualen. Morda sluti, da ga je tako rekoč sam pognal na drugi breg. Delo je vrednota, a ni edina!"