Br. Primož Kovač
V Kančevcih slovo od leta posvečeno razmisleku o Božjem usmiljenju
Slovenija Tanja Dominko
Duhovne vaje, ki jih v Domu duhovnosti v Kančevcih v Prekmurju bratje kapucini pripravljajo že nekaj desetletij, so tudi tokrat konec leta za skoraj štiri dni povezale družine in posameznike iz različnih krajev Slovenije, pridružili pa sta se tudi dve družini, ki sta si dom ustvarili na tujem. Br. Primož Kovač je za osnovno misel druženja izbral Božje usmiljenje, zlasti v smislu, kje vse smo mi deležni tega usmiljenja.
Družine so se začele zbirati že v torek popoldne, medtem ko smo v sredo in v četrtek dopoldne posvetili predavanju in osebnemu razmisleku na omenjeno temo.
Naj navedem nekaj misli, ki so se mene dotaknile: Česar na sebi ne sprejmem, naredim za svojega sovražnika. Bog računa name, kakršen sem ustvarjen. Nisem kdorkoli, ustvarjen sem po Božji podobi. Kdor zna spoštovati samega sebe, bo znal spoštovati tudi druge. Dvom ni nevera, je le vprašanje, ki spodbuja k razmisleku. Vera je drama vsakega človeka, tudi če rečeš, da veruješ, zadeva še ni končana. Vera je dar, zato je ne moremo dati, vsakega mora Bog potegniti v odnos, mi lahko le pričujemo, ponudimo okoliščine, Božja beseda se namreč zgodi. Samo en greh je neodpustljiv- greh zoper Sv. Duha, če zavestno nočem sprejeti prijateljstva z Bogom. Bog je usmiljen z mojo nepopolnostjo. Bog mi vedno prihaja naproti. Moje sanje in Božje sanje se lahko razlikujejo, če se, običajno živimo v razdvojenosti, nemiru, zato je pomembno razmisliti, kakšna je naša poklicanost. A tudi če uresničujem Božje sanje, ne gre vedno gladko. Bog človeka »ne špara«. Nam ne pove, kje bomo čez 15 let, ampak nas sproti nagovori in nas usmerja. Vprašanje, kam želim pripotovati, določa odnos do vsega zemeljskega. Je naš cilj večnost? Praznovanje je okušanje večnosti.
Ko smo odrasle glave razmišljale o Božjem usmiljenju in smislu našega življenja, so se otroške glave zabavale ob ustvarjanju s s. Petro Mohorko in prepevanju ob kitari br. Staneta Beštra. Silvestrovanje smo si pripravili po svoje, dom smo najprej okrasili, nato ga ob molitvi veselega dela Rožnega venca blagoslovili in pokadili. Tudi na povsem posvetno obliko praznovanja, kot so rakete in bakle, nismo pozabili. Da je bilo druženje zvečer še bolj navihano, sproščeno in prisrčno, so pripomogli nastopi družin, pa tudi člani gibanja Vera in luč, seveda brez različnih iger tudi ni šlo.
Polnoč smo dočakali s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju br. Jurija, br. Staneta in br. Gabrijela daroval br. Primož, otroci pa so jo obogatili s pesmijo in iskrenimi prošnjami ter zahvalami. Prvi januar je bil čas slovesa in na skoraj vseh obrazih je bilo čutiti zadovoljstvo, da smo preživeli tako lepe dni v tako dobri družbi in mnogo nas je že sklenilo, da se bomo od tega leta poslovili na enak način.
