Afera lahko vedno ponudi izzive!

Kmetijstvo | 05.01.2016, 15:05

Afera z odkritjem proizvodnje in posledično razsežnostjo uporabe neregistriranih in s tem tudi nedovoljenih sredstev za zatiranje varoje v čebelarstvu, je pred letošnjimi božičnimi prazniki temeljito posegla v naše življenje. In čeprav je večina čebelarjev soglasno prepričanih, da gre za zaroto, lahko tisti, ki zadeve spremljamo od daleč, na vse skupaj pogledamo z malo več (kritične) distance.

Skrb za varnost in preživetje čebel

Upam si trditi, da v zadnjih desetih letih ni minila niti ena tiskovna konferenca vodstva čebelarske zveze Slovenije, na kateri ne bi, v taki ali drugačni obliki, javnosti opozarjali na skrb za čebele. Ta apel je bil vedno naslovljen na celotno javnost, čebelarji pa so z njim posebej opozarjali uporabnike fitofarmacevtskih sredstev na zahteve dobre kmetijske prakse pri tem početju.

Po nekaterih odmevnih večjih pomorih čebel pred nekaj leti, so čebelarji s sebi lastnim pritiskom izsilili, da je pristojno ministrstvo prepovedalo uporabo nekaterih do takrat dovoljenih fitofarmacevtskih sredstev na podlagi neonikotinoidov, ki naj bi botrovala tem pomorom, oziroma za katere naj bi neodvisne raziskave nakazovale, da bi lahko bila eden od vzrokov t.i. skrivnostnemu izginjanju čebel.

Resnici na ljubo je potrebno povedati, da prej omenjeni pomori v letu 2011 večinoma niso dočakali uradnega epiloga, kar je slabo. Vsaj v laični javnosti so krivci za pomore namreč ostali kmetje, pa čeprav so dejstva kazala na pravilno uporabo registriranih fitofarmacevtskih sredstev.

Proizvodnja in uporaba nedovoljenih sredstev za zatiranje varoje

V vseh teh letih je bila javna skrivnost, da v Sloveniji poteka živahna proizvodnja in posledično seveda tudi uporaba neregistriranih sredstev za zatiranje varoje. O tem se javno sicer ni govorilo, tudi odgovori na novinarska vprašanja v tej smeri so ponavadi bili dokaj skopi. Pred novim letom pa je vodstvo ČZS pokazalo dokumentacijo, s katero naj bi od leta 2002 naprej od pristojnih služb zahtevali, da se ta "zdravila" najprej preuči, če so učinkovita in varna dovoli njihovo uporabo, v nasprotnem primeru pa prepove.

Po prej omenjenih spomladanskih pomorih čebel v letu 2011 in posledično prepovedi uporabe tretiranega semena koruze, se je kmetijsko ministrstvo odločilo, da bo tudi na področju zatiranja varoje v čebelarstvu naredilo nov korak v smeri sonaravnosti. Za leto 2011 je tako čebelarjem financiralo nabavo sonaravnih zdravil, ki vsebujejo ekološke učinkovine za boj proti varoji.

In potem je prišlo črno leto 2012, ko je preko zime odmrla četrtina čebeljih družin. Tudi raziskave, ki so jih večinoma na temelju prostovoljnih anket med čebelarji naredili strokovnjaki, so pokazale, da so največji padec čebeljih družin zabeležili tisti čebelarji, ki so uporabljali sonaravna sredstva, še posebej Apiguard. Žal se raziskave niso ukvarjale z vprašanjem, ali so bili čebelarji za ta nov ali če želite bolj ekološki pristop dovolj podkovani ali pa so z novimi sredstvi ukrepali po starih navadah.

Na drugi strani se je takrat kot blisk širila novica, da je čebelarju in podjetniku z Vrhnike uspelo ohraniti skoraj vse čebelje družine in da so čebelarji, ki so uporabljali njegove palčke na podlagi t.i. naravnega strupa rotenon imeli zelo majhne izgube.

Bajni zaslužki veterinarjev?

A marsikdo se sploh ni vprašal, zakaj so ta "naravni" rotenon že davno prepovedali za zatiranje škodljivcev v kmetijstvu, saj je po drugi strani znano, da tudi nekatera t.i. dovoljena sintetična sredstva za zatiranje varoje, temeljijo na strupenih aktivnih snoveh, ki so jih naprimer za uporabo v sadjarstvu že dolgo nazaj prav tako prepovedali. Prepričan pa sem, da prav nobeden ni razmišljal, da bi poleg "naravnega rotenona" v palčkah bilo še kaj drugega, zamolčanega.

In ob vsem so se čebelarji počutili izigrani tudi za to, ker so jim veterinarji prodajali dovoljena sredstva po precej višjih cenah, kot jih ta ista sredstva imajo v sosednjih državah. "Kam se je na ta račun steklo milijon eurov," se je pred novim letom na tiskovni konferenci spraševal prvi čebelar v državi, Boštjan Noč.

Tako stanje je seveda botrovalo svoje vrste "čebelarskemu turizmu", katerega rezultat je dejstvo o katerem so pred prazniki govorili veterinarji. V Sloveniji je namreč bilo uradno prodanih sredstev za zatiranje varoje samo za dobro petino vseh čebeljih družin.

Drži se reda...

Pravila je potrebno spoštovati. Še posebej to velja za področja, ki vplivajo na varnost hrane in zdravje ljudi. Postavlja pa se veliko vprašanj. Upam, da bomo dočakali argumentirana pojasnila, zakaj so pristojne inštitucije za nadzor primera Debevec potrebovale toliko let.

Vsekakor je nujno pojasnilo, kaj dejansko botruje enormnim cenam pripravkov za zatiranje varoje. Zanimivo bo tudi izvedeti odgovor na javno vprašanje s strani čebelarske zveze, zakaj je oksalna kislina slovenskega proizvajalca pred letom bila dovoljena in so jo predpisovali uradni veterinarji, odkar pa je tudi na našem trgu za čebele registrirano 21-krat dražje sredstvo iz Italije, ki vsebuje enako kislino, pa tiste prve ne smejo uporabljati?

In prihodnost?

Potem ko je Uprava za varno hrano decembra objavila svoje poročilo, je jasno, da v čebelarstvu žal ni vse tako kot bi moralo biti. Enako pa očitno velja še za druga področja. Minister Židan je pred prazniki napovedal nadaljevanje poostrenega nadzora in tudi pregled organiziranosti veterinarske službe v čebelarstvu.

In če čebelarji redno opozarjajo na to, kako smrtonosni so za čebele koktajli različnih fitofarmacevtskih učinkovin, je vsekakor na mestu opozorilo zdravnikov in veterinarjev, da takih koktajlov hudo strupenih in prepovedanih učinkovin ne sme biti v naši hrani.

Kako povrniti omajan ugled čebelarjev, ki ravnajo po pravilih in so imeli v tem prazničnem času izjemen upad prodaje medu in medenih izdelkov je vsekakor naslednje vprašanje, ki pa terja tudi širši pogled. Dejansko je namreč ta afera vrgla senco tudi na drugo domačo slovensko hrano, saj se zdaj marsikdo sprašuje, kako verjeti odgovornim, ki v javnost najprej spravijo alarmantno poročilo, že naslednji dan pa stisnjeni ob zid pojasnjujejo, da je vse v najlepšem redu.

A odgovor o zaupanju je preprost.

V Sloveniji je pred tremi leti tudi uradno zaživela shema Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Do lanskega decembra se je v to shemo vključilo 272 čebelarjev. Eden od standardov, ki ga morajo izpolnjevati in ga nadzorne inštitucije preverjajo, je tudi dosledna uporaba samo registriranih sredstev za zatiranje varoje. In k temu je treba dodati še nekaj več kot 40 čebelarjev, ki so vključeni v kontrolo ekološkega čebelarjenja in so prav tako nadzorovani.

Izziv pa je vsekakor, da bi celotno čebelarstvo šlo po stopinjah čebelarjev iz Švice, Nemčije, Avstrije, kjer so kemična sredstva za zatiranje varoj že preteklost, opustitev kemije pa so dosegli v tesnem sodelovanju z veterinarsko stroko in vsemi pristojnimi inštitucijami.

Naj afera torej ne ostane v zraku, ampak pomaga najprej k razjasnitvi vseh odprtih vprašanj, rešitvi nastale situacije in seveda novim korakom naprej. V smer medu brez ostankov kemičnih sredstev.