Sem proti in spoštujem

Slovenija | 11.12.2015, 14:30 mag. Jure Levart Jure Levart

Na referendumu, ki bo 20. decembra, bom glasoval proti. Vendar to še ne pomeni, da sem nestrpen do homoseksualcev in lezbijk ali da jih ne spoštujem. Nasprotno, spoštujem jih in cenim, a bom vseeno proti, ker vem in čutim, da je prav in da je dobro, da sem proti. Oziroma sem prepričan, da imam bolj prav kot tisti, ki to zagovarjajo. Zakaj tako mislim?

Najprej mi to narekuje narava sama ali naravni zakon, če hočete. Tako je od nekdaj in kdo smo mi, če parafraziram papeža Frančiška, ki ga LGBT lobi tako rad, seveda popolnoma iz konteksta, citira, da spreminjamo zakon narave? Ja, kdo smo mi, če si v svojem napuhu in predrznosti to vendarle upamo? Ni treba, da ste kristjani, da poznate odgovor na to vprašanje. Lahko odprete recimo Antigono, če vam že Evangelij ali judovski Pentatevh povzroča alergijo in srbečico. Sofokles v Antigoni pove to, kar želimo povedati mi, ko pravimo, da je spol naravna danost in ne poljubna izbira posameznika; ko trdimo, da je samo moški lahko oče in ženska mama. Da je to nekaj, česar ne moremo spreminjati. Prav doni Antigona v naših genih, sklepih in vesti, ko pravi: »Vem, da razglas minljivega človeka nima moči, da omaje neomajne in nenapisane bogov zakone. Njih zakon ni od danes ne od včeraj, na vek velja, nihče ne ve, od kdaj.« Iskren in razumen človek bo Antigoni pritrdil, nadutež ji bo v imenu strpnosti, znanstvenosti in napredka oporekal. In to je narobe. Moramo povedati čisto jasno in glasno. To ni prav. Človeški spol, očetovstvo in materinstvo, je nenapisan zakon bogov, položen v naše meso, pamet, kosti in gene. In tega ne smemo spremeniti, to je, ostane in bo na veke. Ta vrednota se ne spreminja, spreminja se samo naš odnos do nje. Kdo smo torej že mi, da to postavljamo pod vprašaj in spreminjamo večne zakone bogov?

Sicer pa to, da je otrok lahko spočet samo od moškega in ženske in da je zanj najboljše, da raste v okolju dveh različnih spolov, govorijo že kamni ob cesti. Tako mi je povedala preprosta ženica, ko sem jo povprašal o mnenju glede referenduma, pa ni nikoli brala Sofoklesa. Kamni ob cesti govorijo, kaj je prav …

Spoštovani! Če te kamne slišimo, še ni dovolj. Treba bo na referendum in glasovati proti. Lahko debatiramo, nergamo, zmajujemo z glavo in skačemo v zrak, a druge poti ni kot ta, ki bo v nedeljskem jutru, 20. decembra, vodila iz naših stanovanj do volišč.

Razumem, ko kdo poreče: »Dajte nam že enkrat mir s temi referendumi!« Ampak vprašajmo se, zakaj moramo Slovenci že tretjič v zgodovini samostojne države na referendum ravno s področja družinske zakonodaje? Prvič, se boste spomnili, smo imeli referendum leta 2001, na katerem je padel zakon o postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, tri leta nazaj, leta 2012, smo imeli družinski zakonik in letos ponovno. Priznam, ne najdem razumnega odgovora na to vprašanje. Zakaj in v čigavem imenu?

Dejansko, razumnega odgovora na to vprašanje ni, ker je v ozadju interes. Interes pa je po definiciji vedno onkraj razuma. V primeru vsiljenega družinskega zakonika gre za tipičen primer »haranja« ideologije določene interesne skupine, ki svojo idejo in interese vsiljuje večini. To zavije v paket strokovnosti, znanstvenosti in strpnosti. In kar naenkrat mora postati njihov parcialni interes splošni interes vseh državljanov. Ali, če hočete, parcialno dobro neke manjšine skupno dobro vseh. To seveda tako ne gre. Menim, da od tod izvira glavnina konfliktov in nerazumevanja. Žal ne gre za dialog, ampak za vsiljevanje. To pa seveda ni dobro v nobenem primeru. In v tem kontekstu si RTV Slovenija ne zasluži naziv javna televizija, glede na dejstvo, kakšen fiasko si je včeraj privoščila z zmazkom od predreferendumskega soočenja, ko je nanj povabila vse akterje kampanje. Kaj so dosegli s tem? Totalno zbanaliziranje vsebine in izničenje dialoga. Poneumljenje državljanov in državljank.

Zato je bolje, da se namesto na našo televizijo in medije ter ne vem kakšne znanstvene študije, ki to seveda niso, zanesemo na kamne ob cesti, bolj so zanesljivi. Predvsem pa na svojo vest in zdravo pamet, da se zbudimo in se odpravimo na referendum.

Ne vem, zakaj me te referendum vedno bolj spominja na plebiscit. Mogoče zato, ker smo prav tako na decembrsko nedeljo pred 25. leti Slovenci znali stopiti skupaj in dobili samostojno državo. Takrat se je odeta v sneg in mraz rodila Slovenija. A v srcu je bila pomlad, pesem na ustih in ponos v besedah: »Imamo domovino, ki je samo in edino naša«. Zbudilo se je vse tisto, kar je najbolj naše in kar Slovenci smo: slovenska poštenost, ponos kmeta, pridnost delavca, modrost starejših, upanje in polet mladih. Naj bo takšno tudi jutro in dan na četrto adventno nedeljo. Pojdimo na referendum in bodimo proti. Za naše otroke gre.