Papež Frančišek odprl izredno sveto leto usmiljenja

Cerkev po svetu | 08.12.2015, 11:13 Marta Jerebič

Papež Frančišek je s sveto mašo na današnji praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije in odprtjem svetih vrat v vatikanski baziliki odprl izredno sveto leto usmiljenja, ki bo trajalo do 20. novembra prihodnje leto. Slovesnosti se je udeležilo najmanj 50 tisoč vernikov, prisotna sta bila tudi italijanski predsednik države in vlade. Zaslužni papež Benedikt XVI. je odpiranje svetih vrat spremljal v preddverju bazilike. Evangelij je bil prebran iz Evangeliarija, v katerem se z Božjo besedo prepletajo podobe mozaikov p. Marka Ivana Rupnika. Papež je v pridigi poudaril, da moramo usmiljenje postaviti pred sodbo. V vsakem primeru bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Če bi bilo vse prepuščeno grehu, bi bili namreč najbolj obupani na svetu.

Odprite vrata pravičnosti … zaradi tvojega velikega usmiljenja bom vstopil v tvojo hišo, Gospod. Papež Frančišek je nato v tišini stopil po stopnicah, odprl sveta vrata in se ustavil na pragu v kratki tihi molitvi, nato pa vstopil v baziliko. S tem dejanjem se je uradno začelo izredno sveto leto usmiljenja.

Kljub mrazu in rahlemu pršenju dežja so se vse od ranega jutra na trg svetega Petra zgrinjale množice vernikov, ki so morale čez kontrolo detektorjev kovin. A v središču pozornosti niso bile varnostne razmere, strah pred napadi, tudi ne večno mesto, ampak sporočilo usmiljenja, za katerega papež želi, da se ga živi tudi na ravni krajevnih Cerkva.

Frančišek je v kratki pridigi poudaril, da dejanje odprtja svetih vrat usmiljenja v ospredje postavlja prvenstvo milosti. Po njegovih besedah je to izredno sveto leto dar milosti.

»Vstopiti skozi ta vrata pomeni odkriti globino Očetovega usmiljenja, ki sprejema vse in gre osebno vsakemu naproti. To bo leto, v katerem naj bi rasli v prepričanju o usmiljenju.« Papež je dejal, da Bogu in njegovi milosti naredimo veliko krivice, ko trdimo, da njegova sodba kaznuje grehe, namesto, da bi na prvo mesto postavili, da njegovo usmiljenje grehe odpušča.

»Usmiljenje moramo postaviti pred sodbo. V vsakem primeru bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo šli skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo soudeleženi v tej skrivnosti ljubezni. Opustimo vsako obliko strahu in bojazni, ker to ne pristoji tistemu, ki je ljubljen; raje uživajmo veselje srečanja z milostjo, ki vse preobrazi.«

Papež je nato spomnil na 50. obletnico konca 2. vatikanskega cerkvenega zbora.

»Te obletnice se ne smemo spominjati samo zaradi bogastva dokumentov, ki so jih tam spisali in ki do današnjih dni omogočajo, da spremljamo velik napredek v veri. Na prvem mestu je bil koncil srečanje. Pravo srečanje med Cerkvijo in ljudmi našega časa. Srečanje, zaznamovano z močjo Duha, ki je poganjal svojo Cerkev, naj zapusti plitvine, v katerih se je mnogo let zapirala sama vase in se z navdušenjem odpravi na misijonsko pot. Znova je stopila na ceste, da bi šla naproti vsakemu človeku tja, kjer živi, v njegovo mesto, v njegov dom, na delovno mesto … kjer je človek, tja je Cerkev poklicana, da dospe do njega, da mu prinese veselje evangelija.«

Jubilej nas po papeževih besedah izziva, da se odpremo, in nas obvezuje, da ne bi zaobšli duha, ki je izšel iz drugega vatikanskega koncila.

 

Celotna homilija papeža Frančiška (prevod br. Miran Špelič)

Kmalu bom z veseljem odprl sveta vrata usmiljenja. To dejanje, ki sem ga storil tudi v Banguiju, tako preprosto, a obenem tako močno simbolično, opravljamo v luči Božje besede, ki smo jo poslušali in ki postavlja v ospredje prvenstvo milosti. V teh berilih se dejansko pogosto ponovi izraz, s katerim se je angel Gabriel obrnil na presenečeno in vznemirjeno deklico, izraz, ki nakazuje skrivnost, ki jo bo obdala: »Veseli se, polna milosti!« (Lk 1,28).

Devica Marija je poklicana predvsem k temu, naj se veseli za vse, kar je Gospod dovršil v njej. Obdala jo je Božja milost in jo usposobila, da je bila vredna postati Kristusova mati. Ko Gabriel vstopi v njen dom, postane ta milost zanjo tudi najgloblja skrivnost, ki presega vsak razum, razlog za veselje, razlog za vero in razlog za predanost besedi, ki ji je razodeta. Polnost milosti je sposobna preobraziti srce in ga naredi sposobno za tako veliko dejanje, ki bo spremenilo zgodovino človeštva.

Praznik Brezmadežnega spočetja izraža veličino Božje ljubezni. Bog ni le tisti, ki odpušča greh, ampak v Mariji celo prepreči izvirno krivdo, ki jo vsak človek prinese s seboj, ko prihaja na ta svet. Prav Božja ljubezen prepreči, prehiteva in rešuje. Začetek zgodbe greha v edenskem vrtu se razplete v načrtu ljubezni, ki odrešuje. Besede Prve Mojzesove knjige kažejo na vsakdanje izkustvo, ki ga odkrivamo v svojem osebnem življenju. Vedno je navzoča skušnjava nepokorščine, ki se izrazi v hotenju, da bi načrtovali svoje življenje neodvisno od Božje volje. Prav to sovraštvo nenehno napeljuje življenje ljudi, da bi jih postavilo v nasprotje z Božjim načrtom. In vendar tudi zgodbo greha razumemo samo v luči ljubezni, ki odpušča. Greh je mogoče razumeti zgolj v tej luči. Ko bi bilo vse prepuščeno grehu, bi bili najbolj obupani od vseh stvari, medtem ko obljuba, da bo Kristusova ljubezen zmagala, vse sprejme v Očetovo usmiljenje. Božja beseda, ki smo jo slišali, ne pušča glede tega nobenega dvoma. Brezmadežna Devica je pred nami kot privilegirana priča te obljube in njene izpolnitve.

To izredno leto je tudi dar milosti. Vstopiti skozi ta vrata pomeni odkriti globino Očetovega usmiljenja, ki sprejema vse in gre osebno vsakemu naproti. On je tisti, ki išče nas, On nam prihaja naproti. To bo leto, v katerem naj bi rasli v prepričanju o usmiljenju. Koliko krivice naredimo Bogu in njegovi milosti, ko trdimo predvsem, da njegova sodba kaznuje grehe, ne da bi na prvo mesto postavili, da jih njegovo usmiljenje odpušča (prim. Avguštin, O vnaprejšnji določitvi svetnikov 12, 24)! Da, prav tako je! Usmiljenje moramo postaviti pred sodbo. V vsakem primeru bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo šli skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo soudeleženi v tej skrivnosti ljubezni in nežnosti. Opustimo vsako obliko strahu in bojazni, ker to ne pristoji tistemu, ki je ljubljen; raje uživajmo veselje srečanja z milostjo, ki vse preobrazi.

Ko bomo danes tukaj v Rimu in v vseh škofijah po svetu stopili skozi sveta vrata, se želimo spomniti še enih vrat, ki so jih pred petdesetimi leti očetje koncila na stežaj odprli v svet. Te obletnice se ne smemo spominjati samo zaradi bogastva dokumentov, ki so jih tam spisali in ki do današnjih dni omogočajo, da spremljamo velik napredek v veri. Na prvem mestu je bil koncil srečanje. Pravo srečanje med Cerkvijo in ljudmi našega časa. Srečanje, zaznamovano z močjo Duha, ki je poganjal svojo Cerkev, naj zapusti plitvine, v katerih se je mnogo let zapirala sama vase, in se z navdušenjem odpravi na misijonsko pot. Znova je stopila na ceste, da bi šla naproti vsakemu človeku tja, kjer živi: v njegovo mesto, v njegov dom, na delovno mesto … kjer je človek, tja je Cerkev poklicana, da dospe do njega, da mu prinese veselje evangelija, da prinese usmiljenje, Božje odpuščanje. To je torej misijonski vzgib, ki se ga po teh desetletjih lotevamo z isto silo in istim navdušenjem. Jubilej nas izziva, da se odpremo, in nas obvezuje, da ne bi zaobšli duha, ki je izšel iz drugega vatikanskega koncila, duha Samarijana, kot je ob zaključku koncila omenil blaženi Pavel VI. Naj nas hoja skozi sveta vrata danes obveže, da bomo tudi mi tako usmiljeni kot dobri Samarijan.