Česarkoli sem se lotil, mi je vedno uspelo

| 24.11.2015, 14:44 Blaž Lesnik

80 letnega Franja Potočnika mediji spremljajo že nekaj časa. Pozornost je zbudil zaradi s svojim neverjetnim podvigom, ki ga je 23. oktobra letos uspešno zaključil: v petnajstih letih se je tisočkrat povzpel na Triglav. A zgovorni Mojstrančan se spozna še na marsikaj in izzivov mu ne zmanjkuje, prej denarja, kot sam pravi.

Že od mladega se je Franjo Potočnik ukvarjal s športom. V naravi je kot otrok preživljal čas kot pastir ovac, ki jih je bilo nekdaj na Dovjem veliko več kot danes, pasli pa so tudi v visokogorju. Gorske stezice okrog Triglava je tako dodobra spoznal že takrat. »Rasli smo ob trdem delu. Tudi hrane ni bilo veliko. Meso je bilo enkrat na teden ali pa za praznik. Danes pa ni spremembe, praznik je vsak dan, mladi ljudje zato ne čutijo spoštovanja do praznika.«

Najprej je smučal turno, a se je zaradi artritisa moral temu odpovedati. Kondicijo in vzdržljivost pa je imel nekako prirojeno, kot pravi. Ob priložnosti so to opazili in ga (brez opreme in znanja) povabili na uradne treninge reprezentance.

18 let treniral smučarje tekače

Zaradi dela na kmetiji je moral tek na smučeh pustiti. »Koliko je bilo takih talentov kot sem bil sam, če bi prej začeli...«, se spominja. Ker je bila poleg kmetije še služba v tovarni, časa za lastni trening ni bilo. Vendarle pa je začel trenirati mlade upe in bil pri tem uspešen. V trening je vključil atletiko in kmalu se začel ukvarjati tudi s hitro hojo.

Šport ni vse

Franjo Potočnik je vsestranski ustvarjalec. Kmalu po vrnitvi od vojakov se je začel ukvarjati s fotografijo. Njegove fotografije je (na tiho) občudoval sam pokojni mojster Jaka Čop.

Izkazal se je tudi v službi. 32 let je delal pri pri železnici na Jesenicah, kjer je popravljal tovorne vagone in hladilnike, delal je kot ključavničar, če je bilo treba tudi kot varilec. »Eno leto sem delal kot kovač. Rekli so mi: saj ti vse znaš.« Zadnjih 17 let pa je bil tehnolog. »Tudi doma sem se pri stari hiši lotil vsega: potegnil sem elektriko, vodo, polagal ploščice, betoniral in zidal... To so take stvari, ki ti grejo, sicer pa se jih ne lotiš.«

Med malico v službi napisal besedilo za ansambel

Beseda mi je tekla, tako da sem že pri vojakih drugim pisal za njihove punce. Kasneje je pisal za praznične priložnosti in obletnice. Kmalu se je razvedelo in obiskali so ga člani nekega ansambla s prošnjo. »S tem se nisem ukvarjal, a sem v pol ure med malico napisal besedilo na melodijo, ki so jo prinesli na kaseti.«

Ustvarjanje ga osrečuje

»Če mi uspe nov vzorec, to me osreči. To so trenutki slikanja. Ali pa če napišem kakšno pesem. Če je meni všeč, je vsem všeč«, pravi vztrajni obiskovalec Triglava. Za dopolnjenih 68 let se je nanj vzpel kar trikrat v enem dnevu: v 20 urah in 20 minutah, vsakič iz Krme. 23. oktobra pa je prišel do okrogle številke s 4 ciframi. »Letos sem poleti naredil kar veliko vzponov ponoči. Če je vročina in veliko ljudi, se rad temu izognem. Saj vsak kamenček tako rekoč poznam. So pa to trenutki, ko podoživljaš čisto drug svet. Iz podzavesti gre v korak. Enostavno se izgubim v meditaciji, tako da si dostikrat rečem, ko se zavem: »a sem mar že tukaj?«