Jegličev dnevnik v oddaji „Od slike do besede“
Slovenija | 20.11.2015, 12:54
Vodja nadškofijskega arhiva v Ljubljani dr. France Martin Dolinar in sodelavec mag. Blaž Otrin sta ob izidu znanstvenokritične izdaje Jegličevega dnevnika pri Celjski Mohorjevi družbi spregovorila njegovem nastanku, značaju, vsebini, časovnem okviru in pomenu za današnji čas. Povedala sta tudi, kakšno usodo je doživljal dnevnik, ki je bil zanimiv tudi za povojno oblast in kako je zorela odločitev za njegovo objavo. V luči tega dnevnika sta nam predstavila podobo škofa Antona Bonaventura Jegliča, ki je večina doslej ni poznala ter njegov pomen za slovensko cerkveno, narodno in kulturno zgodovino.
Znanstvenokritična izdaja Jegličevega dnevnika je sad požrtvovalnega dela širše ekipe pod vodstvom Blaža Otrina in Marije Čipić Rehar, ki je z delom začela pred skoraj desetimi leti. Pred sabo so imeli trinajst zvezkov z 2.388 rokopisnimi stranmi, ki jih hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani. Ta obsežen dnevnik je nastajal med januarjem 1899 in novembrom 1932 oziroma v času Jegličevega vodenja ljubljanske škofije. France Martin Dolinar ga je označil za „ogledalo njegove duše“, Blaž Otrin pa za „najboljšega prijatelja in zaupnika“. Znanstvenokritična izdaja ima poleg spremnih študij še imensko, krajevno in stvarno kazalo.
Škof Anton Bonaventura Jelgič je imel pred imenovanjem za ljubljanskega škofa 11. februarja 1898 in potrditvijo imenovanja s strani papeža nekaj tednov zatem za sabo pestro pot duhovnika, vzgojitelja, profesorja, urednika, pisatelja ... nekaj mesecev je bil pomožni škof v Sarajevu. Toda šele po mesecih škofovske službe v Ljubljani se je odločil za pisanje dnevnika. Zakaj?
Mag. Blaž Otrin je ob tem povedal: „Direktnega odgovora v samem besedilu ne dobimo. Gotovo ga uporablja za to, da je preverjal dogovore z določenimi osebami. Uporabljal ga je pri pastoralnem načrtovanju. Glavni vzrok za pisanje pa se zdi škofova samost, osamljenost. Pogosto se je posvetoval z različnimi osebami, ni pa imel zaupnika, ki bi mu res zaupal. To na posameznih mestih tudi pove, najbolj izrecno na duhovnih vajah leta 1915, ko zapiše, da si je ves čas želel imeti moža, ki bi se mu odprl, zaupal, toda na koncu ugotovi: 'toda ni ga bilo in ni ga!' ... Dnevnik mu je služil, kot najboljši prijatelj, kot neke vrste sogovornik.“
Dr. France Martin Dolinar, je nadaljeval, kjer je končal Otrin: „Ker nima človeka, ki bi se mu zaupal, postane dnevnik njegov zaupnik, v katerega prelije svojo dušo. Tako da je ta dnevnik istočasno ogledalo časa, ogledalo njegovega pastoralnega dela, ogledalo škofije, ogledalo razmer, predvsem pa je ogledalo njegove duše. Tu se nam res zrcali Jeglič, ki sestopi s svojega knezoškofijskega sedeža in postane človek. V tem dnevniku se nam razodet človek z vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnosti, s svojim prizadevanjem in svojimi slabostmi. Torej človek, kot je samega sebe videl in čutil pred Bogom.“
Celotnemu pogovoru, ki smo ga za oddajo „Od slike do besede“ nekoliko skrajšali, Lahko prisluhnete tukaj!
