Najboljše ljubezensko pismo

Slovenija | 05.11.2015, 10:03 Nataša Ličen

V petek, šestega novembra, bomo vedeli, katero je. Kulturno društvo Josipine Turnograjske zaključuje razpisani natečaj za najboljše ljubezensko pismo med mladimi v Sloveniji. Trajal je mesec dni in pol. Natečaj, ki ga je navdihnilo bogato dopisovanje Josipine Urbančič Turnograjske in Lovra Tomana, kulturno društvo organizira od leta 2012. Idejni vodja projekta v celoti je ddr. Mira Delavec Touhami. Na letošnji natečaj je prispelo več kot tristopetdeset pisem osnovnošolcev in srednješolcev iz različnih delov Slovenije. Mladi si želijo pisanja, izražanja svojih občutij in doživljanj. V Kulturnem domu v Preddvoru bo jutri, šestega novembra, podelitev priznanj in nagrad. Vabljeni.

Mlade je treba usmeriti v upanju in optimizmu

Ddr. Mira Delavec Touhami: »Ideja se mi je porodila ob dolgoletnem proučevanju korespondence med Josipino Turnograjsko, prvo slovensko pisateljico, skladateljico in pesnico ter Lovrom Tomanom, kjer gre za več kot tisoč sto pisem, ki jih hrani rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Tradicijo pisanja pisem sem želela nadaljevati z mladimi. Poudarek je na osebnem izražanju, dopolnjevanju, čustvovanju. Ljubezen pa vse splošna, ljubezen kot celoten pojem, ne samo ljubezen med žensko in moškim, ampak tudi ljubezen do domovine, ljubezen mame do svojega nerojenega otroka, letos smo dobili tudi pismo o ljubezni mladega fanta z bojišča. Ganljivo. Mladi o ljubezni razmišljajo več plastno. Ni naš namen zapirati prostor, prav nasprotno, želimo jih spodbuditi k izražanju svojih čustev, misli in doživljanj. Izdelki, ki smo jih prejeli so neverjetni. Mlade je treba slišati.«

Po pisanju pisma si oddahnejo od tega, kar jim je dolgo ležalo na duši

»Mlade moramo znati spodbuditi in jim prisluhniti. Želim si širšega sodelovanja, tudi s strani države. Želim si objave v recimo vsakoletnem zborniku, saj so pisma narodna dediščina, pomembna za prihodnost. Mladi si želijo biti sooblikovalci slovenske prihodnosti. Gre za izredno bogate misli, ki dajo veliko misliti vsakemu odraslemu. Naslednje leto bomo pisma po vsebini omejili in natečaju dali naslov Ljubezenska pisma domovini. Slovenska beseda, ki jo gojijo, je čudovita. Pisma niso pisana v slengu, so lepa, tudi vizualno urejena pisma in izredno čustveno napisana. Pogumno se odzivajo tudi fantje. Zastopane pa so prav vse slovenske pokrajine in je zanimivo opazovati, kako razmišljajo mladi po različnih delih Slovenije. Ko pišemo, raziskujemo in analiziramo sebe in mladi, ko odraščajo, iščejo številne odgovore na svoja vprašanja in skozi pisanje najdejo kakšnega. Tovrstna komunikacija, pisanje, danes zelo manjka. Sporazumevamo se skoraj brez glagolov, morda samo še z znaki. Mladi, tisti ki želijo, naj ubesedujejo. To sem si želela. V prostoru, v katerem odraščajo mladi, je toliko negativizma. V mislih, besedah in dejanjih. Zato moramo kot družba pokazati mladim neko zrelost in jim vliti upanje v prihodnost.«

Sedem dni v tednu čutim ljubezen, takšen je naslov ljubezenskega pisma lanske zmagovalke

»Josipina je vsako jutro ob sedmih napisala pismo, ki ga je v Kranj na pošto potem odnesel njen brat Janko. Odjezdil je z njim na konju in pri oddaji njenega pisma prevzel Lovrovo pismo, ki je prispelo iz Gradca. Pismo je potrebovalo za pot zgolj dva dni, pisma sta tudi oštevilčila, da sta s tem preverila točnost prihajanja. In seveda hitro ugotovila, če se je katero izgubilo. Krajnci pa ne bi bili Krajnci, če včasih katerega od pisem ne bi odprli v radovednosti, le kaj si imata ta dva mlada sporočiti. Pisma so dolga od petnajst do petintrideset strani. V pismih, ki sem jih prebirala več mesecev, ni opisan samo čustveni svet med mladima, ki je drugačen kot ga poznamo danes. Gre za čas sredine devetnajstega stoletja, ko je bila slovenščina strogo cenzurirana. Uradni jezik je bila nemščina. V pismih beremo tudi o boju za slovenstvo, izvemo kaj so jedli, katere običaje so imeli, kakšni so bili vremenski pojavi. Res zanimivo.«

Več na spletu: http://www.kdjt.si/