Črn kamen in pahljačaste palme
Ko se na Madagaskarju razveseliš slovenskega nasmeha
Madagaskar_2015
Jure, Izidor in Marko, ki se z misijonarjem Janezom Krmeljem vračajo proti Antananarivu, so se razveselili mlade medicinske odprave, štirih slovenskih zdravnic in zdravnikov, ki prihajajo v Matango, kjer bodo tri mesece več kot dobrodošla pomoč v tamkajšnji bolnišnici. S seboj so pripeljali tudi ultrazvok, ki bo velika pridobitev in v veliko korist, če bodo imeli… kaj drugega kot elektriko.
Mlado in nasmejano medicinsko odpravo je na začetku poti presenetila gola pokrajina, zdaj, ko so na polovici poti, pa je tako, kot so pričakovali – palme in vročina. Pričakovali so gnečo, a takšne si niso predstavljali. Na Madagaskar so prišli, da bi pomagali ljudem in pred začetkom dela se v njih poraja strah, da kakšni situaciji ne bodo kos.
A z dobro voljo, optimizmom in mnogimi pripomočki in zdravili, ki so jih pripeljali s seboj, bo njihovo delo v sicer izredno težkih razmerah potekalo lažje, je prepričan misijonar Janez.
Oglašanje z Madagaskarja ob 14.45:
Izidor Šček: "Včeraj smo končali s svojim delom, pred nami je zdaj samo še pot nazaj in nekaj srečanj z misijonarkami. za seboj smo pustili delujoč radio in še dodatno oddajniško točko. Upamo, da bo radio živel še naprej. Vidimo tudi koliko ljudem tu radio pomeni in vidimo njegovo moč ter pomoč, ki jo radio tu daje misijonarjem."
Janez Krmelj pa dodaja: "Tukajšnji ljudje so res zelo veseli, da radio zdaj dosega vsak kotiček njihove škofije. Zahvalili so se nam z drobnimi darili, več pa je seveda vredna hvaležnost v njihovih srcih, ki ga bodo izražali še leta in leta. Upam, da bodo znali ravnati z opremo in bodo pripravljali dober program, z vsebinami, ki so in bodo koristne za njihova življenja." Svoje je na kratko dodal še Marko Zupan: "Tukajšnji radio je podnevi komercialne narave, zvečer pa nudi duhovne vsebine."
Jure pa se v zadnjem zapisu v blogu ustavlja ob še enem obrazu Madagaskarja:
Dekleta s preveliko lahkoto odidejo z moškim, ki jim lahko zagotovi hrano, preživetje. Zadostuje jim lažno upanje, da bodo v moškem dobile zagotovilo varnosti. Razlike v letih med možem in ženo so pogosto zelo velike.
Ko smo se peljali po luknjasti cesti in se ustavili, da bi videli sadiko cimeta, je mimo našega avtomobila prišla žena z otrokom, ki je na svoji glavi nosil skromen nakup s tržnega dne. Gospa je pogledala misijonarja, se mu prijazno nasmehnila in rekla: „Oče, poglejte kako velik je že vaš vnuk!“ Sledilo je nekaj prijaznih besed zahvale in odšla sta po svoji poti. Kako, Janez? Vnuk? Lepa zgodba o reševanju življenj je bila načeta.
Vabljeni, da spremljate Juretov blog.
