Preveč je otrok, ki prezgodaj odnehajo, ne vztrajajo!
Slovenija Nataša Ličen
Tip vzgoje, ki jo številni odrasli otrokom ponujamo danes, otrok ne pripravlja na frustracije. Ne pripravlja jih na to, da bi bili pripravljeni tudi na neuspehe, na trenutke, ko so pod obremenitvijo, ko jim ne gre in stvari niso same po sebi umevne, ampak jih je treba ponavljati, delati vaje, da bo boljši uspeh. Ker se ne znajo soočati z neuspehi, pri tem nastane pritisk, v otroku pa želja pobegniti iz situacije. In otroci dejansko pobegnejo.
Če otroka ne naučimo vztrajnosti, bo nezadovoljen vse življenje
Marko Juhant: »Posledično to pomeni, da če otrok ne bomo naučili vztrajnosti, jih ne bomo naučili opravljati težkih, zahtevnejših opravil, bodo ti otroci v svojem življenju nezadovoljni. Ker bodo prezgodaj odnehali. Z delom, hobiji, partnerskimi odnosi. Prezgodaj, ko bi se lahko še marsikaj postorilo in rešilo.«
Otroci ne zmorejo prenesti pritiska, niti ne pritiska sovrstnikov
»Premalo smo vztrajni in otroci ne doživijo svojih uspehov, prevečkrat tudi uporabljamo besedo priden. Otroci jo razumejo pod kategorijo uspešen. Ko otroku kaj uspe, rečemo, joj, kako si bil priden. In ko otrok, ki želi biti dober, želi (kot razume otrok) biti torej priden, ugotovi, da pa mu v neki stvari ne bo uspelo, v tistem trenutku odneha, iz preprostega razloga, ker vidi, da mu ne bo uspelo, da ne bo priden. Poreden pa noče biti. Torej, kaj narediti? Prva pot je gotovo, zmanjšati število možnosti, ki jih ima otrok. Naj izbere eno stvar in pri tej vztraja. Drugače se bo ves čas loteval vedno novih in novih izzivov in v ničemer ne bo vztrajal. Zato pri nobeni stvari tudi ne bo uspešen. Kdor od malega ne prenese frustracij, bo »tepen« pozneje v življenju. Primer, če otrok ne more pobrati »frnikule«, ki mu je ušla v jamico, in se s to izgubo ne more soočiti, bo hudo tudi pozneje, ko mu bo recimo »ušel« življenjski partner. Če frnikula ostane v jami, ni hudo. Če odide partner, pa je lahko zelo boleče.«
Pravo ravnanje je, da otroka spodbujamo pri vztrajnosti
»Z nasmehom, z gibom, z marsičem ga lahko spodbujamo. Lahko mu, recimo, k igri prinesemo pol jabolka in rečemo, ko boš imel čas, pojej. Ga spodbujamo z besedami: » Kako dobro ti gre. Vidim, da se trudiš. Lepo.« In otrok bo povezal, da če vztraja in ne odneha, ga imamo radi. Všeč nam je, da vztraja. In, stvari bo počel še naprej in se trudil. Ker je zadovoljen, ko vidi naše zadovoljstvo. Pomembno je, da otrok dobi dober občutek o sebi, da spozna, da je tudi on uspešen in pomemben.«
Lepo je, da je otrok center sveta, samo ne vedno in povsod
»Meje morajo biti. Povsod. Od prijetnega, otrok ne bo odrasel, ne bo postal samostojen. Na področju vedenja otrok v javnosti bo treba še marsikaj postoriti. Podoba otrok v javnosti je pri nas povsem zmaličena. Otrok ne ve, kaj lahko in česa ne sme. Kaj je primerno in kaj ne. Že samih pojmov, kaj je javno in kaj osebni prostor, danes otroci ne poznajo. Otroci nimajo meja, delajo kar se jim zahoče. Preprosto, niso vzgojeni. Nekateri so že dobesedno »divji«, za starše seveda na njim poseben, sladek način. Kdo je preskočil vzgojno nalogo, kdo ni opravil svojega dela? Mislim, da generacija starih staršev, starši tistih, ki imajo danes otroke. Imamo situacijo, kakršno imamo. Otrok je center sveta. Vse lepo in prav. Tudi jaz sem vedno za otroka. Toda, otroci so del sveta, ne ves svet. Naj otroci razmišljajo s svojo glavo, naj izražajo svoje veselje, naj vedo, kdaj morajo biti tiho, kdaj obzirni do drugih in kdaj je čas za rajanje. Padli smo na izpitu odgovornosti. Danes se vse dni pogovarjamo le še o otrokovi šoli, namesto, da bi se pogovarjali tudi o delu, o veselju, medsebojnih odnosih in podobnih stvareh.»
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora s specialnim pedagogom Markom Juhantom. Oglejte si tudi spletne strani cmrl.si, kjer so objavljeni termini srečanj in predavanj ter knjige Marka Juhanta in njegovih sodelavcev s področja vzgoje. Na Radiu Ognjišče bo pogovor z njim na sporedu spet v novembru, drugo soboto v mesecu, 14. 11 ob 11. uri.
