Dekan rimske rote in papež Frančišek
Dekan rimske rote o reformi postopkov ugotavljanja ničnosti zakona
Cerkev po svetu | 10.10.2015, 10:47 Marta Jerebič
Mesec dni po objavi apostolskih pisem Motu proprio glede spremembe kanonskega postopka o primerih ugotavljanja ničnosti zakona Mitis Iudex Dominus Iesus (Gospod Jezus, blagi sodnik) in Mitis et misericors Iesus (Jezus, blag in usmiljen) je msgr. Pio Vito Pinto, dekan rimske rote, v pogovoru za vatikanski časopis L'Osservatore Romano podrobneje predstavil pomen omenjenih dokumentov.
Dokumenta sad sinodalne poti in pristen izraz kolegialnosti škofov
Po njegovih besedah gre za korenito reformo, ki je bila že v prvih dneh sinode sprejeta z naklonjenostjo. Dokumenta sta sad sinodalne poti in pristen izraz kolegialnosti škofov. Kot je znano, je pred obema sinodama potekalo zelo obširno posvetovanje. Apostolski pismi Motu proprio izhajata iz izkušnje, ki je bila razvidna po analizi vprašalnikov, ki so bili poslani na vse škofovske konference. Pokazala je, da je potrebno pospešiti in poenostaviti postopke za ugotavljanje ničnosti zakona. Pri tem msgr. Pinto poudari, da je že papež Pij X. v začetku 20. stoletja nameraval povrniti sodno oblast škofu in metropolitu, to je nadškofu, ki vodi cerkveno provinco. Na ta način papež Frančišek želi, da bi bile cerkvene strukture bližje vernikom.
Dve vrsti postopkov: kratki in običajni
V nadaljevanju intervjuja dekan rimske rote natančneje razloži temeljne točke novih zakonov, pri čemer pove, da nova reforma škofu zaupa dve vrsti postopkov: krajšega in običajnega. V prvem primeru je škof tisti, ki osebno razsodi, če obstajajo očitni dokazi za ničnost zakona; po tem, ko je prisluhnil dokazom in v kolikor pride do moralne gotovosti, da je zakon ničen, škof podpiše sodbo. Msgr. Pinto doda, da samih sodnih postopkov ne pripravlja škof, ampak njegovi sodelavci – to je sodni vikar ali drugi sodnik zasliševalec. V kolikor ne obstajajo očitni dokazi za ničnost zakona, pa se primer obravnava po običajnem postopku.
Zato papež svetuje, naj škofje ustanovijo škofijsko sodišče za ničnostne zakonske pravde. Sestavljeno naj bo iz več članov (torej sodniški kolegij), če pa to ni možno, je lahko imenovan tudi samo en sodnik. Vsak zahtevek za ničnost zakona najprej obravnava škofijski sodni vikar, ki odloči, na katerega od dveh načinov mora biti razrešena pravda. Kratki postopek predvideva možnost navzočnosti obeh vpletenih strani, za razliko od običajnega, in se mora razrešiti v dveh do štirih tednih. Zaastonjskost postopkov obeh vrst procesov, ki je izražena tudi v apostolskih pismih Motu proprio, bo očitno pokazala pastoralni duh dokumentov, ki sta usmerjena le v dobro vernikov. In ti takoj razumejo duha uboštva, ki mora navdihovati Cerkev.
Nova zakona nista retroaktivna
V nadaljevanju pogovora dekan rimske rote pojasni, da nova zakona, ki bosta stopila v veljavo 8. decembra, nista retroaktivna. Kljub temu pa bodo v primeru procesov, ki že potekajo in katerih razsodba bo izrečena po omenjenem datumu, upoštevali reformo; pritrdilna razsodba bo dokončna.
Zatem je msgr. Pinto spregovoril o vlogi regionalnih sodišč. Nova uredba namreč popolnoma preoblikuje in preureja postopek o primerih ugotavljanja ničnosti zakona. Tako preneha veljati zakon, ki predvideva regijska sodišča, ki sicer obstajajo samo v nekaterih državah. Namesto teh bodo škofje, v kolikor se jim bo zdelo koristno, znotraj posameznih cerkvenih provinc lahko ustanovili medškofijsko sodišče.
Pomen osrednje vloge škofa sodnika
Ob koncu pogovora pa je dekan rimske rote z enim od primerov razložil pomen osrednje vloge škofa sodnika. Po njegovih besedah bi lahko v nekaterih posebnih okoliščinah škof kot pastir in sodnik svoje črede obema stranema osebno vročil razsodbo o ničnosti zakona. Šlo bi za znamenje evangeljske bližine vernikom, ki so v mnogih primerih ranjeni zaradi dolgoletnega trpljenja. Cerkev je namreč skrivnost in škof je tisti, ki spremlja, skoraj vodi za roko vernike: v tem smislu je mistagog, kakor sta bila Bazilij in Janez Zlatousti na vzhodu ter Ambrož in Avguštin na zahodu, še doda msgr. Pio Vito Pinto.
Vir: Radio Vatikan