Blaž Lesnik
Matej Kržišnik
Andrej Šinko
Izročitev odličja sv. Cirila in Metoda (foto: Matjaž Merljak)
Izročitev odličja sv. Cirila in Metoda

FOTO: 70 let slovenske župnije Muenchen

05.10.2015, 08:19 Matjaž Merljak

V Muenchnu je v soboto, 3. oktobra 2015, potekalo praznovanje ob 70-letnici tamkajšnje slovenske župnije. Zahvalno sveto mašo je daroval narodni ravnatelj za pastoralo Slovencev po svetu, škof iz Murske Sobote, Peter Štumpf. Ob koncu svete maše je župniji ob obletnici podelil odličje Cirila in Metoda, najvišje odličje Slovenske škofovske konference.

Sveta maša ni potekala v cerkvi Svetega duha, kjer se muenchenski rojaki običajno zbirajo ob nedeljah, ampak v cerkvi svete Ane, ki je v neposredni bližini slovenskega župnišča na Liebigstrasse. K bogoslužju so prišli rojaki od blizu in daleč, nekateri tudi v narodnih nošah, za petje je poskrbel župnijski zbor, ki ga vodi Karmen Zidar Kos.

S škofom Štumpom so poleg domačega župnika mons. Janeza Pucelja in njegovega predhodnika Marjana Bečana somaševali še nekateri župniki, ki delujejo med Slovenci v Nemčiji: Martin Retelj iz Frankfurta, Roman Kutin iz Augsburga in Aleš Kalamar iz Stuttgarta.

Somaševal je še zastopnik nadškofije Muenchen-Freising, direktor na ordinariatu, Thomas Schlichting, ob oltarju je bil tudi stalni diakon Ralph Prausmueller.

Škof Štumpf je v nagovoru omenil začetke slovenske župnije v Muenchnu: V nemogočih in nečloveških razmerah taborišča v Dachau so med našimi slovenskimi interniranci trije frančiškanski patri: Klavdij Okorn, Beno Korbič in Engelhard Štucin posejali skromno zrnce vere. To zrnce vere se je s pomočjo duhovnika Franca Šeškarja, ki se jim je pridružil, ter prof. Vinka Lipovca in njegove žene Marije Schiffrer, med Slovenci, ki so bili internirani še po drugih taboriščih, vojašnicah ter po nekaterih bavarskih mestih, razraslo v druga zrnca. S prihodom dr. Janeza Zdešarja in ter dr. Branka Rozmana v München, pa so se zrnca vere razrasla v bogato polje pastoralne, kulturne in celo takšne družbene dejavnosti, ki je tudi pripomogla k osamosvojitvi in demokratizaciji matične Slovenije. Grozovito trpljenje, ki sta mu kljubovali vera in molitev dachavskih in drugih slovenskih vernih taboriščnikov, se je prečiščevalo v ljubezen do Boga in Slovenije. (celotni nagovor objavljamo na koncu članka, posnetek pa med Audio posnetki na levi strani)

Somaševanje v cerkvi svete Ane
Somaševanje v cerkvi svete Ane © Matjaž Merljak


Ob koncu svete maše je mons. Janezu Puclju, ki je v Muenchnu župnik od leta 2009, sicer pa je koordinator za pastoralo Slovencev po svetu pri Slovenski škofovski konferenci SŠK in govorec za slovensko skupnost pri nemški škofovski konferenci, izročil odličje, ki ga SŠK ob 70-letnici namenja Slovenski katoliški župniji Muenchen (besedilo in utemeljitev sta navedeni spodaj).

Mons. Pucelj se je zahvalil za priznanje, ki ga je župnija prijela za dolgoletno in požrtvovalno delo v skupnosti, za ljudi, ki so živeli in izbirali pota evangelija - tako duhovniki kot laiki ki si zvesto in vztrajno sodelovali v skupnosti: „Naj Bog sedanji generaciji daje podporo in milost, da bomo tako živeli in vztrajali še naprej.“ Župnija je ob obletnci tudi izdala brošuro. Dobiti ga je možno na sedežu na Liebigstr..

Zbrani rojaki pri sveti maši
Zbrani rojaki pri sveti maši © Matjaž Merljak

Pozdrav prof. Vinka Lipovca
Pozdrav prof. Vinka Lipovca © Matjaž Merljak
Praznovanje se je nadaljevalo v dvorani svete Ane, kjer je nastopil župnijski pevski zbor, dobrodošlico pa je izrekla predsednica župnijskega pastoralnega sveta dr. Gabrijela Gerber-Zupan. Zbrane je pozdravila tudi konzulka 1. razreda, Mateja Stojanovič. V izjavi za Radio Ognjišče je naglasila: „Gre za zelo pomembno obletnico. Ob tej priložnosti bi se želela zahvaliti mons. Puclju in vsem izseljenskim duhovnikom za vsestranski prispevek pri delovanju slovenske skupnosti v tem delu Nemčije, vodenju socialnih programov, pomoči pri ohranjanju slovenskega jezika in krepitvi slovenske identitete. Želim jim veliko uspeha tudi v prihodnje.“ Zbrani v dvorani pa so bili posebej navdušeni, ko jih je iz Clevelanda v živo prek Skypa nagovoril 100-letni prof. Vinko Lipovec, ki je bil z ženo Marijo prisoten pri nastankih župnije.

V dvorani pri sveti Ani
V dvorani pri sveti Ani © Matjaž Merljak

Zastopnik nadškofije Muenchen-Freising Thomas Schlichting je v posebni izjavi za Radio Ognjišče dejal, da ni nobene tako stare narodnostne župnije na njihovem koncu kot je slovenska. Praznovanja je bil zelo vesel, skupnost dobro živi in jih želi dobro tudi za prihodnost ter dobro sodelovanje s škofijo.

Župnijski zbor pod vodstvom Karmen Zidar Kos
Župnijski zbor pod vodstvom Karmen Zidar Kos © Matjaž Merljak

 


Odličje sv. Cirila in Metoda  -  70 let slovenske katoliške župnije v Münchnu

Slovenska katoliška župnija v Münchnu je v svojih sedemdesetih letih delovanja na pomemben in viden način prispevala k širjenju evangeljskega sporočila med Slovenci v Nemčiji ter opravila edinstveno nalogo na področju ohranjanja in krepitve narodne zavesti. Številni duhovniki, redovniki, redovnice, laikinje in laiki, ki so požrtvovalno opravljali pastoralno delo, so med rojaki v tujini vzpostavili ozračje skupnosti in domačnosti. Slovenska škofovska konferenca se želi s Ciril-Metodovim odličjem zahvaliti za požrtvovalnost in opogumiti sodelavce slovenske katoliške župnije v Münchnu za nadaljnje delo.

Utemeljitev:

Začetki dušnopastirske oskrbe slovenskih rojakov segajo v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam je bilo interniranih čez 3.000 Slovencev, od tega 51 duhovnikov. Ti so bili oproščeni prisilnega dela, a niso smeli maševati. Bivali so skupaj z duhovniki drugih narodnosti v posebnem duhovniškem bloku. Ker je postala baraka pretesna, so nekatere mašnike porazdelili med ostale internirance. Tako so frančiškani p. Klavdij Okorn, p. Beno Korbič in p. Engelhard Štucin prišli v stik z drugimi slovenskimi taboriščniki. V težkih trenutkih so jih duhovno podpirali in hrabrili.

Ganljiva je pripoved prof. Lipovca, ki je v Ljubljani vodil slovensko nekomunistično odporniško gibanje Slovenska legija. V taborišču je zbolel za pegavim tifusom. Navkljub visoki vročini bi moral kopati jarke. S p. Klavdijem sta zamenjala oblačili. To je bilo strogo prepovedano. Če bi ju zalotili, bi ju zagotovo usmrtili. Imela sta srečo. Zamenjave niso opazili. P. Okorn je hodil delat, prof. Lipovec pa je med tem nekaj dni preždel v baraki, dokler ga niso prestavili v bolniški blok.

Ameriški vojaki so 29. aprila 1945 zasedli dachausko taborišče in osvobodili čez 33.000 jetnikov. Vendar to še ni bila svoboda za internirance. Ni jim bilo treba več stradati, a taborišča do junija zaradi nevarnosti epidemij niso smeli zapustiti. Ameriški osvoboditelji so uvedli taboriščno samoupravo. Posamezne nacije so izvolile svoje zastopnike. Med 3000 Slovenci je bilo največ komunistov, ki so prevzeli oblast. Slovenske duhovnike so pozaprli, jih pretepali in od njih zahtevali, da se vrnejo v domovino ter podpirajo Titov komunistični režim.

P. Klavdiju Okornu, p. Benu Korbiču in svetnemu duhovniku Francu Šeškarju se je s pomočjo zavezniških oficirjev uspelo izmakniti terorju nekdanjih soujetnikov. 8. junija 1945 so se zatekli v samostan Šolskih sester v Dachau. Prijazne sestre so izpraznile svoj sekretariat ter ponudile ubežnikom hrano in prenočišče. Sprva so pomagali nemškemu župniku prelatu Pfanzeltu, a kmalu so poiskali stik tudi s slovenskimi rojaki, ki se iz strahu pred komunisti niso hoteli vrniti v Jugoslavijo. Obiskovali so jih, spovedovali in občasno tudi maševali. Potovali so s kolesom. V samostanski kroniki je zabeleženo, da si je pri kolesarjenju 10. julija p. Korbič zlomil roko. Pri sestrah so ostali do 21. septembra 1945, ko jim je UNRA dodelila prostor v münchenskih begunskih taboriščih.

Sredi septembra 1945 je pričel g. Šeškar redno maševati za rojake v nekdanji SS-ovi vojašnici München Freimann. Od takrat imajo Slovenci v Münchnu že 70 let neprekinjeno možnost, da se udeležujejo nedeljskega bogoslužja v materinščini.

Slovenski razseljenci pa so potrebovali tudi socialno oskrbo. Zato je poskrbel prof. Vinko Lipovec. Po osvoboditvi iz taborišča se je najprej naselil v Dachavu in učil latinščino na tamkajšnji gimnaziji. Ameriške zasedbene oblasti so med učitelji izvajale lustracijo in prof. Lipovec je začasno poučeval. Po dveh mesecih se je vpisal na univerzo v Münchnu. Tako mu ni bilo treba stanovati v begunskem taborišču. V münchenskem Schwabingu na Agnesstraße 46/II si je najel stanovanje in eno sobo namenil za slovenski socialni in dušnopastirski urad. Versko oskrbo so izvajali duhovniki p. Okorn, p. Korbič in g. Šeškar, ki pa so še vedno morali stanovati v taboriščih.

Prof. Lipovec je pomagal Slovencem pri urejanju dokumentov za preselitev v prekomorske dežele. Hitro se je vključil tudi v novinarsko delo. Sodeloval je pri časniku Jugoslavija. Ker je zagovarjal slovenske interese in ni obsodil Titove zasedbe tržaške pokrajine, se je z uredništvom razšel. Kmalu zatem je pričel izdajati svoj časopis Slovenija. To je bil prvi slovenski list v Münchnu. Izšlo je osem številk. Rojake je seznanjal z dogajanjem v domovini in skušal s kritičnimi analizami buditi narodno ter politično zavest. S svojo pogajalsko spretnostjo je veliko pripomogel, da se je uredil cerkvenopravni položaj slovenskih duhovnikov.

Ameriške zasedbene oblasti niso dovolile, da bi bili nemški škofje odgovorni za dušno pastirstvo tujcev v begunskih taboriščih. Od Vatikana so zahtevali, da neposredno poskrbi za katoliške razseljence. Vatikanska delegacija se je 10. novembra 1945 sporazumela z generalom Eisenhowerjem, da se za 6,5 milijonov razseljenih oseb ustanovi posebna apostolska misija v Kronbergu. Njeno delovanje je bilo omejeno zgolj na versko dejavnost. Začasni odpravnik poslov tega urada je postal p. Ivo Zeiger DJ. V začetku decembra 1945 sta se z njim sestala prof. Lipovec in slovenski duhovniki p. Okorn, p. Korbič in g. Šeškar. Patru Klavdiju Okornu je bilo zaupano predstojništvo dušnega pastirstva za vse Jugoslovane v ameriški zasedbeni coni. Porazdelili so si tudi taborišča za ubežnike. P. Okorn je prevzel nekdanjo vojašnico SS v Freimannu, p. Beno Korbič Luipoldkasarno in g. Šeškar Germering. Redno pa so obiskovali tudi druga taborišča na Bavarskem. Od 1. januarja 1946 je p. Okorn vodil tudi krstno in poročno matično knjigo. V kapeli Presvetega Srca Jezusovega v infaterijski vojašnici, kjer se je odvijalo slovensko bogoslužje, je bilo v letu 1946 35 krstov in 29 porok, v letu 1947 24 krstov, v letu 1948 pa 10 krstov. Materialno je delovanje slovenskega dušnopastirskega in socialnega urada podpiral Vatikan preko svojega odposlanca, ameriškega nadškofa dr. Aloisa Müncha.

P. Beno Korbič je pri svojem obisku v taborišču Penzberg odkril nekdanjo uspešno slovensko podjetnico gospo Marijo Schiffrer. Ponudil ji je delo v slovenskem socialnem centru, saj je brezhibno obvladala nemščino. Tri leta je kot socialna delavka slovenskim izseljencem pomagala s prevodi in dopisi, da so prišli do ustreznih dokumentov, ki so jim omogočali izselitev v ZDA, Kanado, Avstralijo, Argentino in druge dežele. Vsak izseljenec je med drugim potreboval tudi nravstveno priporočilo o moralnem in religioznem življenju od pristojnega nacionalnega dušnega pastirja. 1949 se je tudi sama izselila v ZDA, kjer se je Clevelandu poročila s prof. Lipovcem.

Ker se je število Slovencev v begunskih taboriščih zmanjšalo, sta si p. Okorn in p. Korbič poiskala druge pastoralne izzive. Preselila sta se v ZDA v frančiškanski samostan Lemont. P. Okorn novembra 1947, p. Korbič pa decembra 1949.

G. Šeškar je od avgusta 1946 do srede decembra 1947 dušnopastirsko oskrboval rojake v taborišču Mattenberg pri Kasslu. Po odhodu p. Okorna je bil namesto njega iz Vatikana imenovan za dušnega nadpastirja. Vrnil se je v München in se naselil na Agnesstraße 46/II ter prevzel odgovornost za vse slovenske razseljence v ameriški zasedbeni coni. Za Slovence je redno maševal v kapeli infanterijske vojašnice v Münchnu in v Höhnkasarni v Landshutu. Tam je občasno pridigal tudi v hrvaščini. Na gimnaziji in v ljudski šoli je poučeval verouk. Od 1948 je bil hkrati tudi hišni duhovnik in spovednik pri mallersdorfskih sestrah, ki so vodile vrtec in zavetišče na Georgenstraße v Schwabingu. To službo je opravljal več kot petdeset let, dokler ni obnemogel.

Leta 1951 je g. Šeškar pridobil za potrebe slovenskega dušnopastirstva večje prostore na Zieblandstraße 32/II. V Zahodni Nemčiji je tedaj živelo v taboriščih še okoli 2.500 Slovencev, od tega na območju münchenske škofije 312, ki pa so bili zelo razpršeni. V adventnem in postnem času je obiskoval ter spovedoval še rojake v taboriščih v Stuttgartu, Unterjettingenu, Böblingenu, Vördu pri Hagnu, Mendenu, Iserlohnu, Hannovru, Seedorfu pri Stade, Hamburgu, Flensburgu, Meierwicku, Göttingenu, Kasslu, Eschwege, Nürnbergu, Ambergu, Kauferingu in Gautingu. Po letu 1952 so ta taborišča postopoma ukinjali, ker se je status razseljencev polagoma uredil. V severni Nemčiji mu je pomagal g. Peter Roblek, ki je bil kaplan na nemški fari v Kallu (Eifel), škofija Aachen. 1958 je g. Šeškarja obiskal škof Rožman in se mu zahvalil za njegovo požrtvovalno dušnopastirsko delo.

Med leti 1953 in 1960 je v Zahodno Nemčijo ilegalno pribežalo okoli 4.000 Slovencev. Večina se jih je naselila med Aachnom in Münstrom, a okoli 1.000 je našlo zatočišče v Baden-Würtembergu in na Bavarskem. To so bili mladi ljudje do 30. leta. Njihov status ni bil urejen, bili so brez stanovanja, brez priznanih poklicnih kvalifikacij, brez znanja jezika. Škof Rožman je takoj reagiral. Naprosil je slovenske duhovnike v tujini, da bi poskrbeli za svoje rojake v ZRN. V Porurje sta prišla dr. Janez Zdešar (1958), in Ciril Turk (1959), v Stuttgart pa dr. Franc Felc (1960).

Leta 1960 se je dr. Zdešar preselil iz Oberhausna v München in od g. Šeškarja, ki je zdravstveno zaradi svoje invalidnosti zelo opešal, prevzel odgovornost za slovensko dušno pastirstvo na Bavarskem in v vsej ZRN. Fuldanska škofovska konferenca ga je imenovala za slovenskega dušnega nadpastirja. Svoje prostore je imel sprva na Zieblandstraße 32/II, pozneje pa se je preselil na Schubertstraße 2/I. Dr. Zdešar je, razen v Münchnu, uvedel še redne slovenske maše v Ingolstadtu, Augsburgu, Waldkraiburgu in taborišču za tujce v Zirndorfu. Pridno je zbiral slovenske naslove in obiskoval priseljence. Hrabril jih je, tolmačil, urejal njihove dokumente in jih podpiral pri iskanju zaposlitve ter stanovanja. Organiziral je tudi prva romanja v Altötting, ljudski misijon (1965) in številne družabne prireditve. To je bila priložnost, da se slovenski zdomci in zdomke med seboj spoznajo. Med mladimi je razširjal brošuro Pojdiva skupaj, ki jim je pomagala, da so se pripravili na krščanski zakon. Samo v letu 1965 je bilo 81 porok in 53 krstov.

1966 je prevzel münchensko župnijo dr. Branko Rozman, dr. Zdešar pa se je izključno posvetil delegatskim opravilom. Nekdanji bogoslovni učitelj pastoralke dr. Rozman se je z velikim elanom lotil svoje nove naloge. To je bilo prelomno obdobje po II. vatikanskem koncilu. Zavedal se je, da mora v župnijsko delo bolj intenzivno vključiti laike. Ustanovil je župnijski svet. Člane je izbral med najbolj aktivnimi farani. Praviloma se je odločal za zgledne zakonske pare, ker je menil, da imajo ti največ izkušenj, kako se gradi trdno občestvo.

Slovenske maše so bile v Münchnu vsako nedeljo. Sprva v Asamkirche in kasneje, ko je ta postala pretesna, v Hl. Geist na Viktualienmarktu. Redne maše so bile še v Augsburgu, Ingolstadtu, Waldkraiburgu, Zirndorfu pri Nürnbergu ter v večjih presledkih še v Rosenheimu, Kemptenu , Landshutu, Lindauu, Neu-Ulmu, Pforten-Steinachu, Weilheimu, Traunreutu in Freilassingu. Družabnost so gojili na pustovanjih, vinski trgatvi, miklavževanju, božičnici in izletih, ki so jih organizirali večkrat v letu. Kot pesnik in literat je imel dr. Rozman velik posluh za kulturo. Organiziral je dramsko skupino, prirejal številna predavanja, debatne ure in kulturne večere. Ustanovil je tudi župnijski pevski zbor, ki je lepšal liturgijo in gojil slovensko pesem.

Največ energije pa je posvetil reviji Naša luč. Pisal in oblikoval jo je 26 let. Zanj to ni bil le verski, marveč katoliški časopis. Bralca naj ne bi formiral samo o krščanski veri, ampak tudi o jasnem katoliškem pogledu na sodobna družbena vprašanja. Od spočetja do smrti. Trn v peti sta mu bila zločinski komunizem in relativizem vrednost. S svojo kleno slovenščino in jasnim uredniškim programom je ustvaril zelo berljiv list, ki je kmalu dosegel naklado čez 10.000 izvodov in našel pot skorajda do vsakega demokratično mislečega zdomca.

Dr. Rozman se je pri vodenju župnije rad opiral na svoje sodelavce. V pastorali pa so mu pomagali kaplani: Valentin Vrečar (1971 – 1973), Martin Mlakar (1974 – 1978) in Marjan Bečan (1978 – 1992). Socialno delo sta prevzeli s. Marjana Korber (1969 – 1987) in prof. Kristina Mlakar (1987 – 2000). V administrativnih opravilih sta ga podpirali Niki Sodja in s. Karmen Balgač (1980 – 1987).

Po argentinskem vzoru je ustanovil tudi Sobotno slovensko šolo, ki je z rednim poukom pričela v šolskem letu 1973/74. Leto poprej je s. Marjana pričela z vrtcem. Starši so bili tako navdušeni, da so zaprosili župnika, naj omogoči otrokom pouk brez komunistične indoktrinacije, ki je bila sestavni del učnega programa dopolnilnega pouka na bavarskih šolah. Dr. Rozman je napisal učne pole za vse razredne stopnje do devetega razreda. Šolarji so se urili v slovenščini, pri domoznastvu so spoznavali deželo svojih staršev in poglabljali svojo vero pri verouku. Vsako leto so pripravili predstavo za materinski dan. Na sporedu so bile recitacije, glasbeni nastopi ali igrice. Župnijsko sobotno slovensko šolo je med Rozmanovim župnikovanjem obiskovalo čez 250 učencev. V šolskem letu 1988/89 celo 74 hkrati.

Dr. Zdešar in dr. Rozman pa sta bila tudi magnet za slovenske intelektualce. Prijateljevala sta z znanim slovenskim založnikom ddr. Trofenikom, ki je v Münchnu izdal ponatise za slovensko kulturo izredno pomembnih del kot so Dalmatinova Bibilija, Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske, Trubarjeva Cerkovna ordninga itd. K njima v goste so prihajali pisatelji (Pavle Zidar), pesniki (Edvard Kocbek), profesorji (Anton Terstenjak, Štefan Steiner) in škof Lenič.

Dr. Zdešar je pripravil na Schubertstraße 2 zgodovinski sestanek, med odposlancem škofa Pogačnika, škofom Leničem, in takratnim generalnim vikarjem švicarske škofije v Churu in glavnim tajnikom tedanje Evropske škofovske konference dr. Alojzijem Šuštarjem. Na prošnjo Cerkve na Slovenskem se je dr. Šuštar odrekel evropski karieri in se vrnil v domovino, kjer je dosegel, da je postal božič spet dela prost dan in močno pripomogel, da so priznali mladi slovenski državi mednarodno samostojnost.

Najbolj presunljiv pa je bil nedvomno obisk Edvarda Kocbeka. Nekdanji voditelj krščanskih socialistov, minister v jugoslovanski vladi in disident se je sestal z bivšima domobrancema. Temeljito so prevetrili medvojna in povojna stališča ene in druge strani. Disputo je zaključil Kocbek s prošnjo: »Kajne fanta, da mi odpustita?« Tako odprtih pogovorov domovina še do današnjega dne ne zmore.

Leta 1987 je slovenska župnija dobila nove prostore na Liebistraße 10. To je bil prelomen dogodek. Pridobili so tri svetle učilnice, prostor za vrtec, župnijsko dvorano in hišno kapelo. S pomičnimi stenami se dajo prostori vedno prilagoditi različnim potrebam.

1992. se je dr. Rozman upokojil in nasledil ga je njegov kaplan Marjan Bečan. Število župljanov je v tem času občutno upadlo. Mnogi so se upokojili in vrnili v domovino. Mlade iz druge in tretje generacije pa so se iz študijskih, službenih in osebnih razlogov razselili. Če je bilo v šestdesetih letih 7.000 faranov, je sedaj število padlo na 2.500. Obisk pri nedeljskih mašah se je skrčil, tudi župnijske aktivnosti so se morale prilagoditi novim razmeram. Zmanjšalo se je število šolarjev, pevcev in obiskovalcev naših prireditev. Še vedno pa organizirajo srečanja zakoncev ter mladine, izlete, romanja ter duhovne obnove v adventu in postnem času. G. Bečan je svoje sile usmeril zlasti k bolnikom, ostarelim in osamljenim. Rad jih je obiskoval, tolažil in hrabril.

1997. je prišel v münchensko faro delegat msgr. Janez Pucelj. Kot duhovni pomočnik je najprej dvanajst let pomagal župniku g. Bečanu ter urejal Našo Luč. Leta 2009 sta duhovnika zamenjala vlogi. G. Bečan se je upokojil, msgr. Pucelj pa je prevzel župnijo in jo vodi še danes. V administrativnih zadevah so jima pomagale tajnice Mojca Glogovčan, Barbara Poderžaj, Barbara Alič, ta čas pa Katarina Podgoršek in Christiana Gotthardt.

V zadnjem obdobju se slovenska fara vedno bolj vključuje v nemške pastoralne aktivnosti. Sodelujejo na križevem potu narodov, pri telovski procesiji in praznovanju sv. Benna, ki je zaščitnik mesta München. Narodne noše, pesem in ples so zunanji razpoznavni znak slovenske kulture. V nadškofijskem svetu jih zastopa predsednica župnijskega sveta dr. Gabrijela Gerber – Zupan, ki predseduje odboru za tujce.

Od leta 2010 zaznavajo nov val številnega priseljevanja iz Slovenije. Prišlo je skoraj 800 ljudi. Večinoma so to mladi ljudje z visoko kvalificiranimi poklici: zdravniki, farmacevti, inženirji, medicinske sestre, elektrotehniki, informatiki ... Ti običajno ne najdejo takoj stika s slovensko skupnostjo. To je pastoralni izziv tega časa in prihodnosti župnije.


 

Nagovor škofa Štumpfa pri sveti maši ob 70-letnici slovenske katoliške župnije v Münchnu

Dragi bratje in sestre!

Z velikim veseljem in globoko hvaležnostjo danes Bogu izrekamo zahvalo za 70-letni jubilej slovenske katoliške župnije v Münchnu. Papež sv. Janez XXIII. je dejal, da je župnija vodnjak na vasi. Že 70 let iz tega vodnjaka v Münchnu, za vse, ki se hočejo duhovno odžejati, izvirajo vrelci žive vode, ki je Jezus Kristus.

Pot do župnije vodi iz mnogih smeri. Eni prihajate sem tudi od daleč. Preprosto se je treba odločiti, da grem k maši ali k drugim obredom. Napor za srečanje z Bogom je tisto, kar daje vrednost. Vsaka pot ima nek cilj. Da bi prispeli na cilj, moramo dobro poznati pot. Ni enostavno prehoditi življenjsko pot. Brez Kristusa je vsaka naša pot brez pomena. Da bi lahko hodili s Kristusom potrebujemo tudi izkušene vodiče.

Danes se hočemo s hvaležnostjo spominjati tistih vrlih mož in žena slovenske katoliške župnije v Münchnu, ki so se umili v krstni vodi pri krstilniku domačih župnijskih cerkva po Sloveniji, mnogi od vas pa že tukaj v Nemčiji. Čeprav so nekateri že umrli, ne minejo in ostajajo, ne kot mrtve priče, niti ne samo v našem spominu, temveč živijo v nebesih in so zato tudi za nas učinkoviti posredniki pred Bogom.

To so bili odlični duhovniki, ki so jih pri delu podpirali odlični možje in žene. Oni so vam odprli v tej župniji izvir žive vode, ki še ni nehal teči, saj skrivnostno, tiho neopazno krepi vse vas, da lahko vztrajate v veri, da celo lahko delate za župnijo v raznih službah in opravilih, da se lahko vsak dan ponovno odločate za hojo po Jezusovih poteh. Z molitvijo, delom, darovi in mnogokrat tudi s trpljenjem služite vaši župniji.

Slišal sem, da je Mati Terezija nekemu novinarju malo pred smrtjo zaupala poseben testament. Naslovila ga je Pet riževih zrnc. Veste, da je na vzhodu riž tako pomembna hrana, kot je pri nas kruh. Prvo zrnce je tišina. In sad tišine je molitev. Drugo zrnce je molitev. In sad molitve je vera. Tretje zrnce je vera. In sad vere je ljubezen. Četrto zrnce je ljubezen. In sad ljubezni je darovanje samega sebe drugim. Peto zrnce je darovanje samega sebe drugim. In sad darovanja samega sebe drugim je mir srca. Eno zrno riža omogoča življenje drugim štirim zrncem. Štiri zrnca se razrastejo v riževa polja. Eno žitno zrno omogoča življenje drugim štirim zrncem. Štiri žitna zrnca se razrastejo v žitna polja.

V nemogočih in nečloveških razmerah taborišča v Dachau so med našimi slovenskimi interniranci trije frančiškanski patri: Klavdij Okorn, Beno Korbič in Engelhard Štucin posejali skromno zrnce vere. To zrnce vere se je s pomočjo duhovnika Franca Šeškarja, ki se jim je pridružil, ter prof. Vinka Lipovca in njegove žene Marije Schiffrer, med Slovenci, ki so bili internirani še po drugih taboriščih, vojašnicah ter po nekaterih bavarskih mestih, razraslo v druga zrnca. S prihodom dr. Janeza Zdešarja in ter dr. Branka Rozmana v München, pa so se zrnca vere razrasla v bogato polje pastoralne, kulturne in celo takšne družbene dejavnosti, ki je tudi pripomogla k osamosvojitvi in demokratizaciji matične Slovenije.

Grozovito trpljenje, ki sta mu kljubovali vera in molitev dachavskih in drugih slovenskih vernih taboriščnikov, se je prečiščevalo v ljubezen do Boga in Slovenije. Duhovniki in taboriščniki so tako svoja življenja polagali na oltar domovine in to jim je ohranjalo mir srca. Mir, ki smo ga v času komunizma tako zelo potrebovali v Sloveniji, pa ga nismo imeli. Zato so Cerkvi na Slovenskem in tudi slovenski družbi še kako prav prišla zrnca kozmopolitske modrosti iz Münchna. Župnika dr. Zdešar in dr. Rozman sta prijateljevala s slovenskim založnikom ddr. Trofenikom, ki je v Münchnu izdal ponatise za slovensko kulturo izredno pomembnih del kot so Dalmatinova Biblija, Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske, Trubarjeva Cerkovna ordninga in še druga dela.

K njima so prihajali v goste pisatelja Pavle Zidar, Edvard Kocbek, profesorja dr. Anton Trstenjak, dr. Štefan Šteiner in škof dr. Stanislav Lenič. Prišel je tudi takratni glavni tajnik Evropske škofovske konference dr. Alojzij Šuštar, ki je prav pri dr. Zdešarju sprejel odločitev, da se vrne v Slovenijo, kar pa je odločilno vplivalo na poznejša cerkvena in družbena dogajanja v Sloveniji.

Župnika dr. Zdešar in dr. Rozman, oba bivša domobranca, sta povabila na pogovor o spravi Edvarda Kocbeka. Na koncu pogovora ju je Kocbek prosil za odpuščanje: »Kajne fanta, da mi odpustita?« Vsem Slovencem so ti trije nakazali pot sprave: Iskren pogovor, priznanje napak na obeh straneh in odpuščanje.

Kaplani Valentin Vrečar, Martin Mlakar, Marjan Bečan in s. Marjana Korber, prof. Kristina Mlakar, Niki Sodja in s. Karmen Baligač, so župniku Rozmanu pomagali pri pastoralnem, socialnem, vzgojnem in administrativnem delu. Slovenska katoliška župnija v Münchnu je za mnoge Slovence po svetu in v domovini pomenila upanje. Vse to je takrat odsevalo tudi v reviji Naša luč, ki jo je dr. Rozman urejal kar 26 let. Kako neupogljivo in pokončno je ostal med Slovenci Marjan Bečan, ki je leta 1992 za župnikom Rozmanom prevzel župnijo. Gospoda Bečana niso prestrašili procesi staranja, umiranja ali pa selitve faranov v domovino. Biti z ljudmi. Ostati z ljudmi – do konca. To je pričevanje, kako Bog ostaja s svojim ljudstvom in ne odhaja.

Bog ostaja tudi v takšni Evropi, ki se je znašla v civilizacijskem krču in nima vizije za prihodnost. Odrekla se je krščanskim koreninam in vrednotam. Namesto tega nima nič. Ostala ji je praznina bivanjskega nesmisla. V to bivanjsko praznino sedaj prihajajo nam neznane množice ljudi iz Afrike in Bližnjega vzhoda. Evropa je zavrgla klice že prejšnjih papežev, naj se ne boji Kristusa in naj odpre vrata Kristusu. Zavrgla je Kristusa in se odločila za anti-kristusa, ki ustanavlja kraljestvo verske brezbrižnosti. Namesto evangelija je izbrala anti-evangelij, ki poveličuje individualistično samoodrešenje. Namesto vrednot je izbrala anti-vrednote, ki povsod uveljavljajo nemoralnost. Vrednote človečnosti so se razblinile. Na obzorju Evrope se izrisujeta propadli svetopisemski mesti Sodoma in Gomora.

Bog je Izraelce prečiščeval z eksodusi. Rimsko cesarstvo je poslal v zaton s prihodom barbarov. In kaj je ostalo na koncu? Samo Bog in tisti, ki so ostali povezani z Bogom. Vse drugo je doživelo svoj konec. Kaj bo ostalo za tradicionalno Evropo? Samo Bog in tisti, ki bodo ostali z Bogom. Vsekakor evropski prostor nikoli ne bo več takšen, kot je bil.

Sedanji župnik, msgr. Janez Pucelj, ki je leta 1997 prišel kot delegat v münchensko župnijo in je dvanajst let kot duhovni pomočnik pomagal g. Bečanu ter urejal revijo Našo luč, je leta 2009 prevzel župnijo, gospod Bečan pa se je upokojil, vendar še velikodušno pomaga pri dušnem pastirstvu. Pri administrativnih zadevah so jima pomagale tajnice Mojca Glogovčan, Barbara Poderžaj, Barbara Alič, sedaj pa pomagajo župnijski referent Slavko Kesler, Katarina Podgoršek, Christiana Gotthard in župnijska gospodinja, nekdanja misijonarka v Zambiji, prof. Kristina Mlakar. Predsednica župnijskega sveta dr. Gabrijela Gerber – Zupan župnijo zastopa v nadškofijskem svetu katoličanov in predseduje odboru za tujce. Takšno delo, ki ga pod vodstvom msgr. Puclja opravljate vsi župnijski sodelavci, nam preroško sporoča, kako so tudi sedanji časi v Božjih rokah. Zgodovina odrešenja se ne vrača v daljno preteklost, ko je še kača zavajala Adama in Evo v raju. Zgodovina odrešenja gre naprej. S peščico ljudi, ki so Kristusu zvesti, ima Bog svoje načrte. Na tem ostanku bo Bog zgradil novo skupnost verujočih. V tem je neuničljiva moč Cerkve. Civilizacije prihajajo in odhajajo, Cerkev pa ostaja. Cerkev se vedno zna vsaditi v nova ljudstva, v nove kulture, v novo prihodnost. Cerkev je neuničljiva, ker je njena Glava Kristus.

Kot škof, odgovoren za izseljensko pastoralo pri Slovenski škofovski konferenci, ves čas čutim veliko ljubezen msgr. Janeza Puclja, do Slovencev v domovini, v zamejstvu in v tujini. Msgr. Pucelj je fenomen, je karizma, je dar Cerkve na Slovenskem tudi vsem duhovnikom, ki delujejo med Slovenci po Evropi in po drugih celinah. Meni osebno je v veliko čast, da se smem šteti med učence msgr. Puclja, saj me je prav on nadvse potrpežljivo in očetovsko uvajal v naloge in delo, ki ga zahteva poslanstvo škofa za Slovence po svetu.

Gospod msgr. Janez, zahvaljujem se Vam, da kot patriarh izseljenske pastorale skupaj držite naše duhovniške vrste v Zvezi Rafael. Ljubezen Vam ne dovoli, da bi se ozirali na utrujenosti, ki so nujna posledica tako napornega dela. Za vas ni ovir, ker imate jasen cilj: Skupaj delati za nebesa. Hvala Vam za to, da Ste, kar Ste.

Današnji evangelij nam daje pomembno sporočilo. Jezus daje pogoj: biti je treba kakor treba otrok, če hočemo biti na pravi poti. Brez otrok nobena pot ne more voditi do Jezusa (prim. Mr 10, 13-14). Otroci niso nekakšen nebodigatreba, ampak so znamenje, da Bog bedi nad nami. Vsak otrok je odsev Božjega obraza v tem svetu. Otroci nas učijo ponižnosti, zaupanja, vdanosti, pa tudi nemoči. Vse to pa so poti, ki vodijo do Boga Očeta. Kot je otrok povsem odvisen od svojih staršev, da lahko preživi in napreduje v rasti, smo tudi mi povsem odvisni od Boga Očeta, da smo lahko Božji otroci. Leta pri tem niso pomembna. Vsak človek je Božji otrok.

Vidkinja iz Fatime, sestra Lucija dos Santos je leta 1980 v pismu bolonjskemu nadškofu kardinalu Carlu Caffarri zapisala, da se bo zadnja bitka med Bogom in Satanom odvijala preko zakona in družine. Z uničenjem družine Satan hoče uničiti človeštvo. Vsi krščanski zakonci in družine stopate v prve bojne vrste proti Satanu za ohranitev človeštva. Krščanski zakonci in družine ste zdravo jedro Cerkve, ki je peklenska vrata ne bodo premagala.

Boj je že dobljen s Kristusovo smrtjo in vstajenjem, vendar ta boj še traja in mi smo sedaj v tem boju. Zmaga je dobljena, preden je boj končan. To pomeni, da trpljenju in preganjanjem se ne bomo mogli ogniti. Ves svet je v rokah Boga. Bog je Gospodar sveta. Njegov prihod zahteva pripravljenost. Če komu ugaša svetilka vere, ne glejmo in ne čakajmo, da bo ugasnila. Ohraniti vero sebi in drugim, je naša prva in največja dolžnost. Od tega je odvisno, kakšna bo naša večnost; ali bo srečna in blažena ali pa bo to nesrečna večnost.

Verovati, ne pomeni ždeti in čakati, kaj bo. Verovati, tudi ne pomeni neke čustvene duhovnosti, ki beži od vsakdanjih dolžnosti. Verovati, pomeni, živeti tukaj in sedaj.

Francoski romanopisec Sulivan je zapisal lep stavek: »Edini način, kako ostanemo zvesti svoji večnosti je, da smo aktualni.« Zato se kristjan ne izgublja v spominih na lepe, pretekle čase, ni dezerter pred materialnimi danostmi.

Biti državljan v nebesih, ne pomeni, odreči se svoji človeškosti. Nismo angeli, ampak ljudje, z vsemi svojimi omejitvami in prednostmi. Velja pa tudi, da ta svet ne sme postati zid, ki bi nam zapiral pogled v končno stvarnost, h kateri vsi težimo. Naša prava prihodnost se namreč razteza onstran tega sveta in tega časa.

Biti moramo pričevalci drugačnega sveta, drugačnih vrednot, drugačnih idealov, ki jih z imetjem, močjo, zaslužkom in kariero ni mogoče opredeliti. Biti čuječ, ne pomeni, odločati se med nebom in zemljo. Dovoliti moramo, da nebo posije s svojimi žarki na to zemljo, da so lahko stvari jasnejše, naše odločitve bolj razsvetljene, naše poti manj krive in bolj premišljene.

Če je edinost med verniki in župnikom, si lahko župnija obeta Božjo naklonjenost in blagoslov. Okrog nas je vse več ljudi, ki hrepenijo po ljubezni. Iščejo kraj, kamor bi pripadali. Ko najdejo župnijo, kjer se med seboj ljubimo in skrbimo za edinost, hočejo vstopiti. Bog jim drži vrata odprta na stežaj – tukaj v Münchnu že 70 let. Ne zapirajmo in ne zaklepajmo teh vrat!

Ostanimo varuhi in skrbniki slovenske katoliške župnije v Münchnu, da se bodo tudi prihodnji rodovi s ponosom spominjali nas, ko bomo že v družbi škofa Antona Martina Slomška, mučenca Lojzeta Grozdeta, drinskih mučenk, naših Božjih služabnikov in služabnic, pričevalnega škofa Gregorija Rožmana, ter mnogih svetnikov in tudi vernih, dobrih in plemenitih faranov slovenske katoliške župnije v Münchnu! Naj tudi prihodnji rod mladih živi iz korenin naše vere!

Devica Marija, Kraljica Slovencev naj vas varuje in prosi pri Bogu za obstoj in razcvet vaših družin in te župnijske skupnosti. Bog živi še na mnoga leta slovensko katoliško župnijo v Münchnu!

Amen.

msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof in odgovoren za izseljensko pastoralo pri Slovenski škofovski konferenci

 

24 ur molitve in posta za domovino bo pod geslom Naj nas poveže molitev! (photo: ARO) 24 ur molitve in posta za domovino bo pod geslom Naj nas poveže molitev! (photo: ARO)

V ŽIVO: 24 ur molitve in posta za domovino

Tudi letos, ob 31. obletnici samostojne slovenske države, Slovenci doma in po svetu vnovič ustvarjamo verigo molitve in posta za domovino, tokrat pod geslom »Naj nas poveže molitev!«. Molitev bodo ...

Družina vstopa v eno od rimskih bazilik (photo: Posnetek zaslona vabila na Svetovno srečanje družin) Družina vstopa v eno od rimskih bazilik (photo: Posnetek zaslona vabila na Svetovno srečanje družin)

Ulice Rima napolnilo družinsko veselje

V Rimu se bo nocoj začelo 10. Svetovno srečanje družin. Do nedelje bo dva tisoč predstavnikov z vsega sveta prisluhnilo pričevanjem in iskalo odgovore na sodobne izzive družine. Vodilna misel bo: ...

Prof. dr. Janez Zidar, specialist nevrologije z Natašo Ličen po oddaji na Radiu Ognjišče (photo: Rok Mihevc) Prof. dr. Janez Zidar, specialist nevrologije z Natašo Ličen po oddaji na Radiu Ognjišče (photo: Rok Mihevc)

Kaj povzroči bolezen ALS?

Vzroki za nastanek ALS niso znani, hipotez pa je več. Še pred leti se je zdelo, da je vzrok lahko en sam. Danes smo skoraj prepričani, da je vzrokov več in da jih je pri posameznem bolniku lahko ...