Pri misijonarju Jožetu Adamiču
Madagaskar_2015 |
Po 16-tih urah vožnje so Jure, Izidor in Marko skupaj z misijonarjem Janezom Krmeljem prispeli na misijon, kjer deluje misijonar Jože Adamič
650 kilometrov so srečno prevozili do bližine kraja Manakura (15 km od tam so se oglasili v naš jutranji program). Podoba pokrajine se je spremenila. Jure na svojem blogu piše: "Suha rjavo rdeča dežela je zelenela, gole planjave so poleg riževih polj začele dobivati tudi baninane palme. Pa koliko jih je na tem jugovzhodnem koncu. Prav čudno se nam je zdelo, ko smo v narodnem parku, ki smo ga prečkali, videli veliko reko, ki ni bila rjava kot kakav. Skoraj čista je bila videti. Skoraj čudež!"
Zelo lepo je urejen tudi kraj. "Talente, ki mi jih je Bog dal, je treba uporabiti", pravi Jože Adamič. Po misijonu Petra Opeke je to drugi misijon, ki ga na svoji poti doživljajo sodelavci. Tu so razmere drugačne, drugačni so tudi ljudje: "So iz drugega plemena. Ni tako enostavno prilagoditi se njihovemu mišljenju. A če hočemo oznanjati tisto, za kar smo poslani, jih je treba poslušati in se prilagoditi."
V čem se razlikujejo tukajšnji ljudje?
Misijonar Jože Adamič: "To so Antemurci - mešanica med Afričani in Arabci. Imajo drugačno mentaliteto. Zanje pravijo, da so zelo šibki, a se nikoli ne strejo. So bolj tihi in zahrbtni, gledati jih je treba na drugačen način. Vse ti obljubijo in nič ne naredijo. Se je treba kar boriti, da prideš z njimi do kakšnega cilja. Hitro se navdušijo in hitro pozabijo. Treba jih je ves čas spodbujati, da so zvesti tistemu, kar so obljubili pri krstu."
Tudi Jože Adamič se lepo zahvaljuje za vsak dar. "To ni izguljeno, Bog že ve zakaj je dobro. Tisti, ki je dal, je svoje poslanstvo izpolnil, prav tako tudi tisti, ki je dobil."
V popoldanskem javljanju boste slišali, kaj je uspelo misijonarju postaviti na njegovem misijonu, sodelavci bodo odšli do šole, ki jo gradijo. Prisluhnite ob 14.45h!
