P. Samir: Begunci upajo, da bodo na Zahodu našli več dela in odprtosti srca
Cerkev po svetu Marta Jerebič
Strokovnjak za islam, jezuitski pater, Samir Khalil Samir, meni, da Sirci v glavnem bežijo na Zahod, ker upajo, da bodo v teh deželah našli več dela in več odprtosti srca. V drugih muslimanskih ali bogatih arabskih državah, kot so Savdska Arabija, Katar in Združeni arabski emirati, jih namreč obravnavajo kot nekvalificirane delavce. Model je islamska družba 7. stoletja, ki ga hoče Islamska država na veliko uveljaviti.
P. Samir izvira iz Egipta, bil je profesor na Univerzi svetega Jožefa v Bejrutu v Libanonu, zdaj pa je začasni rektor papeškega Vzhodnega inštituta v Rimu. V pogovoru za agencijo Asianews je pojasnil, da med suniti in šiiti vlada spolitiziran verski spor, ki je v vsem svojem obsegu eksplodiral v Siriji. Eden glavnih dejavnikov, ki je prispeval k zmagam Islamske države v Siriji in Iraku, je prav boj znotraj muslimanskega sveta ter dolgo gojeno sunitsko sovraštvo do drugih vej islama. »V Siriji so izkoristili dejstvo, da je več kot 70 odstotkov prebivalcev sunitov,« je dejal pater Samir. Alavitov je 15 odstotkov, kristjanov 9 odstotkov ter majhen odstotek druzov. Boj znotraj islama se je zato raztegnil na nemuslimane, prizadel jazide, kristjane in celo Kurde, ki so suniti, vendar iz druge kulturne tradicije. Prav zato po besedah p. Samirja Sirci ne sanjajo več, da bi našli prihodnost doma v muslimanskih deželah ali pri bogatih arabskih narodih.
Izseljevanje iz Sirije je sicer globlje in trajnejše narave, ne omejuje se na nekaj mesecev ali let. Begunci ne vedo, ali bo njihov dom, njihova zemlja nekega dne še čakala nanje, vsi pa vedo, da ko se enkrat ustališ na Zahodu, se ne vrneš več.
Islamska država je po besedah p. Samirja zdaj splošna stvarnost v Siriji in Iraku, deluje sredi ljudstva. Ni vojska, ampak je teroristično gibanje, ki se je pomešalo z ljudmi. Če se bodo hoteli bojevati, bodo morali to narediti mož proti možu. A Zahod v tem, da se ljudje tam pobijajo med seboj, ne vidi prevelike nevarnosti, vse gleda le v luči koristi oziroma nafte. Nima načrta za mir, saj nihče noče postaviti na stran svojih ekspanzivnih ambicij ali osebnih interesov. Je podobno temu, kar se dogaja med Izraelom in Palestino, kjer niso sposobni doseči resnega kompromisa. Rešitev pa je mogoče najti le z dialogom, ne z močjo in oblastjo, ki ju izraža fundamentalistična ideologija, še poudarja p. Samir.
