Slavi KoširSlavi Košir
Marko ZupanMarko Zupan
Marjana DebevecMarjana Debevec

Starši pa še kar hodimo v šolo

Slovenija | 11.09.2015, 13:47

Veliko besed je navadno izrečenih ob začetku nečesa novega, besed strahu, nezaupanja, pričakovanj, pa tudi veselja. Tako je tudi z začetkom šolskega in veroučnega leta. Starši, ki imamo otroke že dalj časa v šoli, si želimo, da se ne bi ponovile napake prejšnjih let, da bi kakšen profesor ali učitelj odšel iz šole, da bi ravnatelj ali ravnateljica končno spoznala, da imamo mi, v svoji veliki skrbi za otroke, navadno le prav. Prvi roditeljski sestanki, sveti staršev, novi učitelji, profesorji, razredniki – vsem bi želeli starši povedati kakšen učni program si želimo.

Pa kdo pravzaprav obiskuje šolo, mi ali naši otroci? Na roditeljskih sestankih vzdihujemo nad zahtevnostjo programov, ki pa jih bodo naši otroci z lahkoto zmogli, ker so prilagojeni njim, ne pa razmišljanju staršev, ob našem prenapolnjenem urniku. Zakaj pa moramo imeti starši zapisane vse termine testov in spraševanj? Vpogled v plačljivo elektronsko redovalnico, ki jo, mimogrede, ponuja podjetje, ki ima na obrazcih za prijavo napisano prvi starš in drugi starš! Je cilj naše vzgoje otroka kar naprej preverjati in mu tako res čisto onemogočiti samostojnost? Mar je njegov neuspeh ob matematičnem testu tudi naš neuspeh? Ne ni, ker je otrok samostojna osebica, ki seveda potrebuje pomoč in nasvet, potrebuje pa tudi prostor. Prostor, da lahko kdaj sam kaj naredi, prav ali narobe, da začne sam prevzemati odločitve, ki jih zmore, in otroci zmorejo presenetljivo veliko. V dobro njegovega odraščanja mu pustimo, da bo sam okusil težo svoje napake in se, če se da, tudi sam odločil, kako jo bo popravil. Da bo spoznal, da mora krivdo za napako najprej iskati pri sebi, se vprašati ali se je res dovolj potrudil za uspeh, ne pa brez tega kriviti vse okrog sebe. Ne dajajmo mu vzorcev našega, »odraslega« obnašanja, da ne bomo starši in učitelji še naprej krivci za nenarejene naloge, doma pozabljene stvari, slabe ocene, slabe rezultate pri preverjanjih …

In ko steče pogovor o tem, kako je otrok preživel dan v šoli, ga ustavimo, če bo želel najprej povedati tisto, kar je bilo po njegovem narobe in slabo, dajmo mu priložnost, da se pohvali, čeprav samo z drobno stvarjo, da pove nekaj dobrega in lepega o šolskem dopoldnevu, da pohvali učitelje in sošolce. S tem ga ne bomo učili zakriti in pozabljati napak in težav, naša želja naj bo prihodnjim generacijam dati tisto, česar sami očitni še ne znamo – nesebično in dobrohotno pohvaliti.

Ker pa sem katehistinja, imam veliko želja, pričakovanj in predvsem veselja tudi ob začetku veroučnega leta. Pri verouku žal pri starših ni opaziti take vneme, kot v šoli, tudi ni e –redovalnice in po mojem mnenju tudi ne bi smelo biti testov in posebnih preverjanj znanja – kako pa naj preverim, koliko vere sem uspela položiti v otroka skozi veroučno leto? Želim si le lahko in molim za to, da bi bile beseda in dejanja nas katehetov delo Svetega duha, da bi se zavedli, da vere ni mogoče učiti, ampak z veliko ljubezni otroke spremljati v njihovi rasti v veri. Da bi znali iz veroučnih programov izluščiti tisto bistveno, kar naj otroka spremlja in spodbuja v veri; da ni pomembno, da so narejene vse naloge, ampak, da so naloge pripravljene tako, da jih otrok rad naredi. Malo časa je nam katehetom odmerjenega za tako pomembno stvar, kot je vera, ki nas spremlja vse življenje, celo do večnosti. Malo časa za pripovedovanje vseh lepih svetopisemskih zgod, petje pesmi, molitev, obisk cerkve in klepet o tem, kako lahko vero živimo vsak dan. Če nam pri tem ne pomagajo starši, naredimo le malo.

Zato je moja želja za letošnji začetek takšnega in drugačnega učenja in poučevanja – prosimo Gospodarja besed za modrost in moč, za ponižno službo ljudem in za ljudi.

Naj vsaj nas – katoliške pedagoge in spremljevalce vere - vodijo besede apostola Pavla: „Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal! Ko bi namreč to delal na lastno pobudo, bi imel plačilo. Če pa tega ne delam na lastno pobudo, mi je bilo zaupano oskrbništvo. Kaj je torej moje plačilo? To, da zastonj oznanjam evangelij in da pri tem ne izkoriščam svoje pravice, ki mi gre iz evangelija.“ (1 Kor 9, 16-18)

Slovenija, Komentar tedna
Škof Jamnik je obiskal Ljubhospic (photo: s. Emanuela Žerdin) Škof Jamnik je obiskal Ljubhospic (photo: s. Emanuela Žerdin)

Sveti večer v Ljubhospicu in v domu za ostarele

Na sveti večer je škof Jamnik maševal v domu starejših v Štepanji vasi. Ob 20. uri pa je bila polnočnica v hospicu v Ljubljani, kjer ekipa zaposlenih in prostovoljcev oblikuje lepo praznovanje za ...

Svetlana in Arif Sulejmanovič (photo: osebni arhiv AS) Svetlana in Arif Sulejmanovič (photo: osebni arhiv AS)

Drži me za roko, ko bom odhajala

Našega decembrskega gosta in letošnjega jubilanta, ki mu tako na videz kot po živahnosti duha zlahka prisodimo četrtino let manj, že od majhnih nog spremlja sprejemanje različnosti in Božjih ...