VIDEO: Papež na Kubi - Santiago: Bodimo Cerkev, ki gre ven do vseh ljudi

Svet | 22.09.2015, 20:31 Marjana Debevec

Sveti oče je v ponedeljek popoldne po lokalnem času odpotoval v Santiago, kjer se je v Marijinem svetišču srečal s škofi. Marijo z majhnim Jezusom v naročju je leta 1916 papež Benedikt XV. Razglasil za zavetnico Kube, danes pa jo časti ves kubanski narod.

Papež se je nekaj minut zadržal v tihi molitvi, nato pa je Mariji zaupal prihodnost Kube in ves narod. Med drugim je molil takole: „Mati sprave, zberi tvoj narod, ki je razprešn po vsem svetu. Naredi iz kubanskega naroda dom bratov in sester, da bi celoten narod odprl svoj razum, svoje srca in svoje življenje Kristusu, edinemu Odrešeniku“.

Tako verni kot neverni Kubanci gojijo posebno pobožnost do Device Ljubezni iz Kobre, ki je zavetnica tega karibskega otoka in danes simbol sprave med Kubanci. Lesen Marijin kip so v začetku 17. stoletja iz morja potegnili trije ribiči. Na podstavku je bil napis „Jaz sem Devica ljubezni“. Odnesli so ga v rudnik bakra v manjšem kraju El Cobre, po katerem je pozneje dobil ime. Kopijo tega Marijinega kipa so lani namestili tudi v vatikanske vrtove.

Papež pri maši v Marijinem svetišču: Bodimo Cerkev, ki gre ven do vseh ljudi

Papež Frančišek je zadnji dan svojega obiska na Kubi začel s sveto mašo v svetišču Device ljubezni iz Kobre. Med mašo je spregovoril o značilnosti naše vere, ki nas vodi ven iz hiše, da bi obiskali bolnika, zapornika, jokajočega. Kot Marija naj bi gradili Cerkev, ki služi, ki gre iz cerkva in zakristij, da bi podpirala upanje ljudi; Cerkev, ki gre navzven, da bi sprejela ljudi, podrla zidove in prispevala k spravi.

Papež je za zgled postavil Marijo in jo imenoval 'obiskana, da bi obiskala'. Izhajal je namreč iz evangeljskega odlomka o Marijinem obiskanju Elizabete. „Ko nas Bog obišče, nas vedno pritegne ven iz hiše“, je dejal. Kot je Marija po angelovem oznanjenju šla služit svoji teti Elizabeti, naj bi tudi mi zaradi veselja, ki smo ga prejeli, služili našim bližnjim in našim sorodnikom, v vseh, tudi težkih okoliščinah.

Marija po obisku tete Elizabete obiskala še mnogo drugih ljudi. „Znala je obiskati in spremljati v 'težkih nosečnostih' mnoge naše narode. Varovala je boj vseh tistih, ki so trpeli, ko so branili pravice svojih otrok. In sedaj Marija ne omahuje in nam prinaša Besedo življenja, svojega Sina, našega Gospoda.“

Tudi Kuba je rasla v toplini pobožnosti do Device ljubezni. Frančišek je spomnil, da je bila duša kubanskega naroda skovana med bolečinami in odrekanji, ki pa jim niso uspela ugasniti vere. Ta vera se je po njegovih besedah ohranila živa zaradi mnogih babic, mam in mnogih drugih, ki so v vsakdanjem življenju svojih domov, omogočili živo navzočnost Boga. Z nežnostjo in ljubeznijo so bili znamenja obiskanja, poguma in vere za svoje vnuke, v svojih družinah.

Vsi verniki naj bi po papeževih besedah živeli revolucijo nežnosti kakor Marija, Mati ljubezni. Povabljeni smo, da 'izstopimo iz hiše', imamo oči in srce odprte za druge. „Zaradi svoje vere izstopimo iz svojih domov in gremo naproti drugim, da bi z njimi delili veselje in bolečino, upanje in razočaranja. Naša vera nas vodi ven iz hiše, da bi obiskali bolnika, zapornika, jokajočega“. Kot Marija naj bi bili po papeževih besedah Cerkev, ki služi, ki gre iz hiše, ki gre ven iz cerkva in zakristij, da bi spremljala ljudi skozi življenje, podpirala njihovo upanje in bila znamenje edinosti. „Kot Marija, Mati ljubezni, želimo biti Cerkev, ki gre iz hiš, da bi gradila mostove, porušila zidove in sejala spravo“, je dejal papež in dodal, da naj bi kot Marija spremljali naše brate v vseh okoliščinah življenja, tudi tiste, ki delujejo na družbenem in kulturnem področju.

Papež družinam: Našim otrokom želimo zapustiti svet družin!

Zadnje srečanje papeža Frančiška na kubanskih tleh je bilo srečanje z družinami. V nagovoru jim je približal dogodek iz evangelija, ki opisuje svatbo v Kani. Jezus je namreč svoje javno delovanje začel prav znotraj družine, v naročju domače skupnosti.

Sicer pa je Jezus večkrat obiskoval cestninarje in grešnike prav med kosili in večerjami. Ti družinski trenutki morajo biti po papeževih besedah nekaj posebnega, če se je Jezus razodeval prav tam. Papež Frančišek se je spomnil, kako so mu družine v njegovi nekdanji škofiji pripovedovale, da je bil njihov edini skupni trenutek večerja. Takrat so si povedali stvari, ki so se jim zgodile čez dan, uredili so dom in se organizirali za prihodnje dni. Obenem je to čas, ko je človek včasih utrujen in lahko pride do prepira. Tudi tega se ni treba bati, je dejal papež.

Jezus pa izbere prav te trenutke, da nam pokaže Božjo ljubezen. "Doma se naučimo bratstva, naučimo se solidarnosti, naučimo se ne biti objestni. Doma se naučimo sprejemati in ceniti življenje kakor blagoslov ter, da vsakdo potrebuje druge, da gre lahko naprej. Doma izkusimo odpuščanje in smo nenehno vabljeni, da odpuščamo, da se pustimo preoblikovati. Doma ni prostora za 'maske', smo tisto, kar smo, na tak ali drugačen način smo povabljeni iskati najboljše za druge." Zato krščanska skupnost družino imenuje domača cerkev, ker v toplini doma vera prepoji vsak kotiček, razsvetli vsak prostor, gradi skupnost. Ker so v trenutkih, kot so ti, ljudje začeli odkrivati konkretno in dejavno ljubezen Boga.

Dom brez odnosov je prazen

V mnogih sodobnih kulturah ti družinski trenutki izginjajo. Celoten sistem teži k temu, da družinske člane ločuje. Družina pa je vse manj skupaj. Zato ne znamo več počakati, ne znamo prositi za dovoljenje, za odpuščanje, ne znamo reči hvala. Dom ostaja prazen in to ne zato, ker v njem ne bi bilo ljudi, ampak ker v njem ni odnosov, je bil odločen papež. Ni več srečanj med starši, otroci, starimi starši, brati in sestrami. "Brez družine, brez topline doma, življenje postane prazno, začnemo pogrešati vezi, ki nas podpirajo v težavah, ki nas hranijo v vsakdanjem življenju in ki spodbujajo delo za blaginjo."

Družina pa nas po papeževih besedah rešuje pred dvema pojavoma današnjega časa: razbitostjo in pomasovljenjem. V obeh primerih se ljudje spremenijo v osamljene posameznike, s katerimi je lahko manipulirati in jih voditi. To je posledica izgube odnosov, ki nas oblikujejo kot osebe, ki nas učijo biti osebe. Družina je šola človečnosti, je dejal papež. Uči nas biti pozorni na življenja drugih. Ko ne živimo družinskega življenja, zrastejo ljudje, ki jih lahko imenujemo z besedami: "Jaz, mene, z mano, zame."

Družina ni problem, ampak priložnost

Kljub mnogim težavam, s katerimi se danes soočajo družine, pa ne smemo pozabiti, da družine niso problem, ampak so predvsem priložnost: "Priložnost, za katero moramo skrbeti, jo zaščititi in jo spremljati." Če na družino začnemo gledati kot na problem, se le-ta začne osredotočati samo še sama nase. Po papeževih besedah se danes veliko razpravlja o tem, kakšen svet želimo pustiti otrokom. Eden možnih odgovorov je lahko: "Zapustiti želimo svet z družinami." Res je, da ne obstajajo popolne družine, popolni zakonci, popolni starši ali popolni otroci. Toda to ni prepreka, da ne bi mogli biti odgovor za jutri. Zato moramo skrbeti za družine, ki so šole jutrišnjega dne, prostori svobode in središča človečnosti.

Papež Frančišek je spomnil tudi, kako ga med avdiencami mnogo žensk prosi, naj blagoslovi otroka, ki je še v njihovi maternici. Tako je vsem nosečim navzočim ženskam srečanje in tistim, ki so srečanje spremljale preko radia ali televizije predlagal, naj se dotaknejo svojega trebuha. On pa je vsaki izmed njih ter otroku, ki ga pričakujejo, podelil blagoslov. Obenem pa je še zaželel, da bi bil otrok zdrav, da bi dobro napredoval in da bi mu bilo lepo.

Evharistija: večerja Jezusove družine

Jezus kot prostor svoje navzočnosti med nami torej izbere konkreten trenutek družinskega življenja, trenutek, ki ga živijo in razumejo vsi, to je večerja. Večerja Jezusove družine pa je evharistija. Tam se njegova družina zbere, da posluša njegovo Besedo in se hrani z njegovim Telesom.

Molite za svetovno srečanje družin in škofovsko sinodo!

Ob sklepu je papež Frančišek spomnil še na svetovno srečanje družin in škofovsko sinodo: "Vabim vas k molitvi po teh dveh namenih, da bi si znali vsi skupaj pomagati in skrbeti za družino, da bi vedno bolj znali odkrivati Emanuela, Boga, ki živi sredi svojega ljudstva in ki ima v družinah svoje prebivališče."