Slavi Košir
Miha Močnik
Petra Stopar
Tanja Dominko (foto: Izidor Šček)
Tanja Dominko | (foto: Izidor Šček)

Smo Slovenci samouničevalni?

10.07.2015, 15:08 Tanja Dominko

To vprašanje si zadnje čase pogosteje zastavljam, čeprav po naravi nisem črnogleda. Hočem ali ne, do mene nekako pridejo tudi zgodbe, ki sodijo v črno kroniko. Če se še tako trudim, se jim ne uspem izogniti. Pa ne vem, ali jih je toliko več, da prodirajo v vse možne medije, ali sem morda postala bolj pozorna nanje. Kakorkoli, ne navdajajo me z upanjem.

Enkrat slišiš, da so našli utopljenega petletnika, drugič slišiš o družinskem nasilju, ki se konča s smrtjo, tretjič o kakšni maščevalnosti. Onega dne me je povsem iz tira vrgla vest o smrti policista, katerega pot mu je nekdo načrtno prekrižal s svojim avtomobilom. Najprej nisem mogla verjeti, da novica prihaja iz slovenskega okolja. Nemogoče. Pri nas, kjer je policist cenjen, nikakor! A ko se pogovarjaš z drugimi ljudmi, ugotoviš, da to že dolgo ni več cenjen poklic niti uniforma že dolgo ne vzbuja nekega strahospoštovanja. Ne vem, kaj doživljajo ljudje, ki morijo ali ki sami sebi vzamejo življenje, res ne. Nisem psiholog niti psihiater, ampak čudi me, da je življenje postalo tako malo vredno. Ga je res tako lahko končati? Spomnimo se samo na primere izza bolnišničnih zidov, ki so odkrili rak rano ne le slovenskega zdravstva, ampak celotne družbe. Evtanazija je pred vrati, vse več pa sodnikov, ki bodo odločali, kdaj je kdo zrel za na oni svet in kdaj lahko še počaka. Da imamo že dolgo let uzakonjeno pravico do splava, je prav tako dokaz, da življenje ne šteje kaj dosti. Tudi mamice, ki to ne želijo postati ali pa nočejo postati mamice še enemu otroku, presojajo o tem, kdaj je čas in primerna okoliščina za novo življenje. Kdo smo, da sodimo o življenju? Ali se vprašamo, kako bi se nam zdelo, če bi nam nekdo zaprl pot in nas prijazno opomnil, da smo bodisi prestari ali pa preveč bolni in predvsem previsok strošek za ta svet. Morda sem naivna, ampak zdi se mi, da je bilo nekdaj življenje bolj cenjeno, čeprav ni bilo blagostanja, kot ga poznamo danes. In ugotavljam, da mnogi, ki so Sloveniji in svetu dali veliko, po današnjih merilih ne bi prišli na ta svet. Nekoč sem že brskala po različnih življenjepisih in ugotovila naslednje.

Pisatelj Ivan Cankar se je rodil kot osmi od dvanajstih otrok, France Prešeren tretji, arhitekt Jože Plečnik se je rodil kot četrti otrok. Skladatelj in zdravnik Josip Ipavec je bil sedmi otrok očeta Gustava Ipavca. Alfred Nobel je bil četrti od osmih otrok. Avtor trilogije o Kekcu Josip Vandot se je rodil kot deseti otrok. Alpinist, politik, publicist in odvetnik Henrik Tuma je imel deset otrok. Janez Vajkard Valvasor je imel 16 bratov in sester. Operni pevec Anton Šubelj je bil rojen kot 10. otrok, glasbenika Lojze Slak in Slavko Avsenik sta bila oba četrta v družini. Wolfgang Amadeus Mozart se je rodil kot sedmi od desetih otrok, Johan Sebastian Bach pa je imel 20 otrok, s prvo ženo sedem, z drugo 13. Res je, da nekdaj časi res niso bili rožnati, otroci so dostikrat umrli preden so odrasli, a vendar nihče na novo življenje ni gledal tako zviška kot danes.

A ko takole razmišljam naprej, me niti ne preseneča, da imamo ob takem odnosu do življenja tak odnos do smrti. In tak odnos do tistih, ki so umrli pred sedemdesetimi leti. Če je danes roka, ki jo nekdo stegne nad sočloveka, nekaj, za kar niti do smrti ni treba v zapor, zakaj bi potem pričakovali od ljudi, da bodo obsojali tiste, ki so po vojni pobijali in ljudi metali v brezna ali pa jih žive zakopali v rudniške jaške. Če so bili na strani zmagovalcev, potem so pač lahko počeli vse, saj je bila vojna. Pa tudi če ni bila. Opravičevanje teh dejanj se dogaja že desetletja, pa ne samo to, že desetletja te žrtve, ki v večini primerov niso bile nič krive, molčijo, molčijo njihovi svojci, njihovi prijatelji. In to je dokaz, da ne živimo v normalni državi. Kajti to, da je še danes pomembno, na kateri strani si bil ti ali tvoji svojci pred desetletji, je strah vzbujajoče. To, da še danes tisti, ki niso bili na pravi strani, ne smejo biti napisani na spominskih obeležjih, je grozljivo. Vzemimo za primer Franceta Balantiča. Toliko prahu je dvignil na Kamniškem, da je še župan Šarec, ki je dotlej podpiral imenovanje matične knjižnice po njem, stisnil rep med noge in popustil pod pritiskom nekdanjih zmagovalcev. Nadaljevanje zgodbe še sledi, a župan je tokrat pokazal, iz kakšnega testa je. Ali pa če se spomnimo, koliko hrupa je bilo ob imenovanju letališča Brnik v Letališče Jožeta Pučnika? Pa mu vsi priznavajo njegovo vlogo v času osamosvojitve. Ampak nekdanji režim ga je kaznoval in mnogim je to alfa in omega še danes. Pa ni nikogar ubil, da ne bo pomote, medtem ko heroji, ki imajo krvave roke, še vedno strašijo v imenih šol, knjižnic, kulturnih dvoran in podobnega. Po njih se še vedno imenujejo mnoge ulice in ceste. Ne rečem, da niso del narodove zgodovine, so, ne moremo jih izbrisati, a dajmo jim vrednost, ki jim gre. Ne pa da se laž še naprej valja v slovenskih medijih in drugih pojavnih oblikah javnega prostora kot resnica.

In prepričana sem, da dokler ne bo življenje kot tako dobilo v očeh ljudi svoje vrednosti, da je nedotakljivo, da je neprecenljivo in dano od Boga, se narodu ne piše dobro. Kot rečeno, nočem biti črnogleda, a priznam, sem zaskrbljena.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Slovenija , Politika , Komentar tedna

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto) Srečanje škofa Sajeta z vojaškim in policijskim vikariatom (photo: Škofija Novo mesto)

Novi škof Saje na obiskih

Novomeški škof Andrej Saje po škofovskem posvečenju, ki je bilo dober mesec nazaj, obiskuje lokalne oblasti, ustanove in druge organizacije. Tako se je te dni mudil pri novomeškemu županu, na ...

Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor) Lastnoročno podpisano pismo papeža Frančiška (photo: nadškofija Maribor)

Otroci v Malečniku pisali papežu. On pa njim nazaj.

Papež Frančišek je otrokom v Malečniku poslal osebno pismo, ki ga je tudi sam podpisal. Po besedah župnijskega upravitelja župnije Sebastijana Valentana gre za znamenje posebne papeževe ...