FOTO: 6. dan: Pri Kraljici miru v Medžugorju

Slovenija | 29.06.2015, 22:25

Praznik apostolov Petra in Pavla je bil tokrat obarvan marijansko, saj je bil povezan z romanjem počitnikarjev v Medžugorje. Cerkev v Sloveniji ima dvanajst novomašnikov, posvečenja pa so bila že v soboto in v nedeljo, tako sta na današnji praznik zakrament svetega reda prejela le dva. Vse smo priporočili nebeški materi, ki jo v Bosni in Hercegovini častijo predvsem kot Kraljico miru iz Medžugorja. To je bil hkrati priložnost za obisk Mostarja, mesta, ki je bilo v zadnji vojni precej prizadeto. Tako kot je bil na novo postavljen znameniti most, ki so ga uničile granate, je potrebno zgraditi še precej mostov, da bodo prebivalci nekdaj složnega mesta, lahko sobivali skupaj. Za vtise in pogled v nedeljski počitniški dan, pa poglejte pod včerajšnjo razglednico.

Radijska razglednica za 29. junij, Medžugorje

Medžugorje pri Čitluku v zahodni Hercegovini je ena izmed župnij mostarske škofije, za katero že stoletja skrbijo frančiškani. Po odhodu Turkov, ki so jo izbrisali, je leta 1892 župnija, katere zavetnik je apostol Jakob starejši, znova zaživela. Sedanja cerkev je bila dograjena in posvečena leta 1969. Na god sv. Janeza Krstnika, 24. junija 1981 se je v tem kraju prvič prikazala Marija. Po vrsti videnj mladim pričevalcem Ivanu, Jakovu, Vicki, Mirjani, Ivanki in Mariji je Medžugorje postalo zbirališče romarjev z vsega sveta. Sporočilo Marije, ki se je mladim predstavila kot Kraljica miru, so: prizadevanje za mir v svetu, klic k spreobrnjenju, molitev in post. Kljub hudemu nasprotovanju državnih organov, zlasti policije, v času Jugoslavije in zadržanosti cerkvene hierarhije je Medžugorje v prvi dveh desetletjih obiskalo več kot dvajset milijonov romarjev, kar dokazuje, da gre za izreden duhovni odziv.

Zadnja vatikanska komisija za preiskavo čudežnih prikazovanj, ki je bila ustanovljena leta 2010, je končala svoje delo in ugotovitve posredovala Kongregaciji za nauk vere. Kot navajajo poznavalci, je Vatikan pri končni odločitvi previden zaradi izjemne narave prikazovanj. Čeprav odločitve še ni, je romarsko središče v Medžugorju postalo kraj molitve, milosti in številih spreobrnjenj. Poleg župnijske cerkve romarji redno obiskujejo Crnico - hrib prikazovanja in Križevac, ki se dviga dobrih tristo metrov nad naseljem Bijakovići. Na njem že osemdeset let stoji velik betonski križ, ki so ga postavili v spomin na 1900 obletnico Jezusove smrti. Ob poti na vrh so postavljene postaje križevega pota, ki jih predstavljajo bronasti reliefi. Za Hrvate je Medžugorje poleg Marije Bistrice in Sinja eno izmed treh narodnih Marijinih božjepotnih središč.

Za nami je z doživetji bogat dan

Pot nas je vodila po hercegovskem krasu, le dva avtobusa sta odpeljala naokrog prek Hrvaške na mejni prehod Metkovič. Notranjost južnega dela Hercegovsko-neretvanske županije je na prvi pogled dokaj pusta, poraščena z grmovjem in nizkim drevjem, redko naseljena, predvsem pa nerodovitna. A kmalu smo se prepričali, da skriva marsikaj zanimivega. Po desetih ali nekaj več kilometrih smo se zapeljali skozi ruševine Hadžibegove trdnjave, saj cesta vodi prek njenih ruševin. Presenečeni smo bili, ko so nas smerokazi opozarjali na svetišče Kraljice miru v zaselku Hrasno. V pričakovanju Medžugorja smo komaj verjeli, da je na dokaj majhnem prostoru še eno romarsko središče, kjer se verniki priporočajo Kraljici miru. Tudi Hutovo blato, krajinski park, znan po velikem številu ptic in rastlinskih vrst, ki želi celo pod morsko gladino, je s svojo prostranostjo naredil močan vtis na nas že na poti proti Čapljini.

Marsikje bi se bilo vredno ustaviti, a naš cilj je bilo romarsko središče v Medžugorju. Brez ustavljanja bi šli najprej na Crnico, če ne bi avtobusi potrebovali nekakšnih ekoloških vinjet za območje Medžugorja. Velika večina počitnikarjev se je odločila za premišljevanje križevega pota na pobočju Crnice. Tudi starejši, nekateri s palicami in celo „berglami“, so se odločili za naporno hojo do kraja Marijinega prikazanja. Vsak s svojim namenom, prošnjo ali željo, da bi se ga ti milostni kraji dotaknili, smo molče hodili od postaje do postaje in vmes prisluhnili besedilom štirinajstih postaj, čeprav se na tej poti običajno moli rožni venec. Ob prihodu v Medžugorje, je bila župnijska cerkev samo naša. Na mašo smo se pripravili še z molitvijo rožnega venca.

Gvardijan tamkajšnje frančiškanske skupnosti nas je na začetku pozdravil in dejal, da smo prišli domov, k materi. Prosil je, naj molimo tudi za varuhe teh krajev, da bi bili resnični pričevalci veselega oznanila. Maša na praznik apostolov Petra in Pavla je bila v prvi vrsti prošnja za letošnje novomašnike, za duhovnike jubilante, pa tudi za nove poklice in njih stanovitnost. V tem duhu je pridigal tudi nadškof Alojz Uran, ki je po poslanstvu prvakov apostolov, nekaj besed namenil tudi Nebeški Materi, ki se je v tem kraju razodela kot Kraljica miru. Spomnil je še na besede nadškofa Alojzija Šuštarja, ki je v prvem letu prikazovanj dejal, da bi se tudi v Ljubljani godili čudeži, če bi se v mestu toliko premolilo kot v Medžugorju. Po maši si je še vsak sam lahko vzel čas za srečanje z Mamo, ki nam vedno odpira srce in vrata svojega doma.

Del počitnikarjev je obiskal še Mostar, staro bosansko mesto, ki ga danes delimo na hrvaški oziroma katoliški ter muslimanski del. Njihov cilj je bil staro mestno jedro z znamenitim mostom, ki je bil v zadnji vojni na žalost porušen, a so ga s pomočjo Unesca obnovili in pred desetimi leti znova odprli. To je bilo tudi najbližje srečanje z muslimansko versko in kulturno tradicijo.

Pika na i je bil večerni gost, ki je nadomestil dogodek, ki ga je načrtoval sodelavec Marjan Bunič, a je zadeva zaradi „zlomljene noge v ansamblu“ propadla. Skrivni gost Ivan Hudnik se je zjutraj v spremstvu žene Karmen odpravil na pot iz Ljubljane in zvečer stopil pred mikrofon v svojem prepoznavnem slogu s kitaro v roki in odličnim petjem, lastnih, narodnozabavnih, ljudskih in tujih skladb. Morda je bilo za nekatere prekratko, zato pa toliko bolj „sladko“.