Glasba je povsod okrog nas
Slovenija Nataša Ličen
Mladinski mešani zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije Ljubljana je lansko jesen, pod vodstvom dirigenta in skladatelja Damijana Močnika, zmagal na prestižnem mednarodnem festivalu in tekmovanju Kathaumixw v Kanadi in s tem dobil naziv Choir of the World Kathaumixw 2014. Za zmago so prejeli glavno nagrado dvometrski tradicionalni indijanski totem »Totem Pole«, ki ga je na pot do Slovenije čez ocean pospremila osemnajst članska delegacija na čelu z županom mesta Powell River, kjer se je tekmovanje odvijalo. Totem je prispel v Zavod na začetku maja. V studio smo že pred tedni povabili pevko in pevca omenjenega zbora ter njihovega umetniškega vodjo. Pogovarjali smo se v Dijaški oddaji, v kateri je odzvanjala tudi njihova pesem.
Kathaumixw je indijanska beseda, ki pomeni »srečanje različnih narodov«
Poleg glavne nagrade je zbor osvojil tudi prvo mesto v kategoriji mladinskih zborov, drugo mesto v kategoriji odraslih mešanih zborov in prvo mesto v kategoriji ljudske glasbe. Na tekmovanju je izvajal skladbe Iacobusa Handla Gallusa, Josepha Rheinbergerja, Lojzeta Lebiča, Jakoba Ježa, Raymonda Murrayja Schafferja, Damijana Močnika in Ambroža Čopija. Na festivalu je sodelovalo 25 zborov iz 9 držav (Kanade, ZDA, Rusije, Ugande, Nove Zelandije, Slovenije, Kenije, Češke in Tajvana). Med njimi so bili tudi večkrat nagrajeni zbori s številnih tekmovanj po vsem svetu: Academic Students’ Choir of the Ural Federal University, Portland State Chamber Choir – USA, Seattle Girls’ Choir – USA in Taipei Philharmonic Youth and Childrens Choir. Z omenjeno nagrado je zbor dosegel enega največjih uspehov slovenskega zborovskega petja.
Povezovanje v duhu glasbe
Kaja Slabe, Peter Čemažar in Luka Nagode: »Večinoma ne gre za tekmovanje, pomembno je združevanje in srečevanje. Prepevanje skupaj. Nepozabno je bilo vzdušje, ko celotno mesto živi za festival. Priprave za to turnejo so se odvijale vse leto. Pesem nam je v veselje, ne vemo, kaj bi brez nje. Pesem nam pomaga pri vsem, tudi pri učenju. Glasba nas spremlja večino življenja, na vsakem koraku. Glasba je povsod okrog nas. Tekmovali smo v štirih kategorijah. Razlika med našim zborom in ostalimi je bila v celovitosti zbora in v dobri povezanosti med pevci. Tudi drugi so rekli, da dobro sodelujemo med seboj. Med festivalom nismo mogli vedeti, kako nam gre, v primerjavi z ostalimi, šele na koncu smo presenečeno obstrmeli ob uspehu. Navdušeni smo bili nad pokrajino, neskončne doline, reke in jezera. Vse je tako nepredstavljivo večje. Slovenci smo prinesli radoživost in mladostnost. Z vsemi smo se odlično razumeli.«
Damijan Močnik: »Na področju mesta Powell River še vedno živi skupnost Indijancev, prvotnih naseljencev oziroma prvih prebivalcev ameriške celine. V mestu živijo tudi številni prišleki, priseljenci iz Evrope, med njimi nekaj slovenskih družin. Gre za posebno skupnost, kjer si mestni prebivalci želijo povezovanja in s tem vrniti vrednost ter vlogo Indijancem, tudi z ohranjanjem in promocijo njihove kulture. Trideset let že pripravljajo glasbeni festival. In, da bi tudi ostalim pokazali dobro sodelovanje z indijansko skupnostjo, so se odločili, da za glavno nagrado na festivalu podelijo totem. Na festivalu je bilo veliko odličnih zborov, izpostavil bi predvsem tri, za katere, če sem pošten, lahko rečem, sta dva vsekakor boljša od nas, tretji pa je recimo na našem kakovostnem nivoju. Toda tekmovanje je svoja zgodba, najuspešnejši iz posameznih kategorij ob sklepu zapojejo še enkrat in zmagovalca potem izbere komisija. V umetnosti je nemogoče povedati, s čim bomo morda lahko nagovorili komisijo. Občinstvo lahko čuti drugače, ampak na koncu po svojih kriterijih odloči komisija. Festival sem že poznal in morda sem imel zato manjšo prednost v tem, ker sem vedel, katere skladbe v določeni dvorani dobro zvenijo. Najbolj smo navdušili s prepletom različnih slovenskih ljudskih pesmi, ki sem jih priredil, zbor sem razdelil, vsak je pel svojo, posnemali smo tudi način ljudskega petja in na koncu, kar je bilo najbolj všeč obiskovalcem kot komisiji, smo pesmi zapeli vse naenkrat ter jih sklenili z zvonjenjem Pahorjeve »Pa se sliš«. Predvsem v Ameriki in Kanadi takšne nenavadne priredbe uspevajo, za razliko od našega prostora, kjer morda ljudje mislijo, da s tem popačimo izvirnik.«
