Mrliška knjiga druge svetovne vojne za Slovenijo

Slovenija | 14.05.2015, 09:41 Tone Gorjup

Rojstvo in smrt sta nekaj naravnega, kar pa v primeru smrti ne velja za čas vojne, različnih prevratov in revolucij. Takrat o življenju oziroma nasilni smrti odločajo krutost, sovraštvo in maščevanje. Tudi okoliščine umiranja so zelo različne in pogosto zabrisane, zato po vsaki vojni preštevamo žrtve. V Sloveniji sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne še ne poznamo dokončnega števila, smo pa precej blizu. Inštitut za novejšo zgodovino že vrsto let načrtno zbira podatke o tem. Po podatkih, ki so bili obnovljeni pred nekaj tedni, je vojna terjala 99.717 življenj. V studiu smo gostili zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič, ki od leta 2007 vodi projekt "Žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej" na omenjenem inštitutu. Povedala nam je, kako so prišli do teh številk in do kakšnih spoznanj je prišla v letih iskanja sledi za temi žrtvami.

Vida Deželak Barič o osebnih spoznanjih

Šele ko se konkretno spoznaš z usodo posameznega človeka, ko ti ta človek stopi pred oči, ko doživljaš v bistvu tudi njegove zadnje trenutke, takrat se šele zaveš, koliko tragike, gorja, trpljenja je skritega za temi številkami, o katerih govorimo. Pred oči ti stopijo posamezniki, ki so bili pred strelskimi vodi kot talci. Vidiš fanta, mobiliziranega v nemško vojsko, ki se pogreza v nekem blatu brezbrežne Rusije ali ga raztrga granata pri Stalingradu in za njim nič ne ostane. Vidiš otroka, ki se je rodil na Rabu, pa je bila zaradi krutih razmer takoj utrnjena njegova luč življenja. Vidiš razmesarjene, pobite cele družine v ljubljanski pokrajini ... pa številne fante, partizane, ki so po celi Sloveniji padali. In vidiš posameznika, ki stoji ob robu kočevskega ali katerega drugega kraškega brezna in pred rovom Hude jame. Takrat se vprašaš: Ali se človeštvo popolnoma nič ne nauči iz zgodovine? Zakaj je potrebno toliko trpljenja? Ali je mir res samo kratkotrajen predah med eno in drugo vojno? Je sploh vredno ali ima kak smisel se pogovarjati o teh ljudeh, ki so izpuhteli v neznano? Dostikrat pa si odgovoriš: ti ljudje niso bili krivi, da so bili rojeni, da so živeli v tako krutem, krivičnem času, v katerem so izgubili življenje. In že zaradi tega so vredni spoštljivega spomina. Vem, da spomin na te ljudi ne bo človeštva popolnoma nič spremil, spremenil pa bo lahko posameznika. In ta posameznik bo potem tista luč, ki bo spet v nekih pretresih si prizadeval, da bo ta predah med eno in drugo vojno čim daljši. Da bo zagotovljen čim daljši mir in pa dostojanstvo človeku.

Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani je med letoma 1997 in 2012 izvajal obsežno raziskavo, na podlagi katere je skušal čimbolj natančno ugotoviti, koliko žrtev je zahtevala vojna. Seznam zajema vse, ki so med 6. aprilom 1941 in 31. januarjem 1946 izgubili življenje zaradi vojne in revolucionarnega nasilja. Vida Deželak Barič nam je povedala, kako je projekt nastal, kakšno metodo so uporabljali, kako so začeli z delom in do kakšnih rezultatov so prišli.

Število žrtev

Kot je Vida Deželak Barič povedala, imajo trenutno v bazi več kot 99.000 oseb. To predstavlja kar 6,6 odstotno populacijsko izgubo med Slovenci. Ugotovimo lahko, da sodi Slovenija med izjemno prizadeta območja v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Med žrtvami je približno trideset tisoč oziroma slaba tretjina civilnih oseb. Vseh ni bilo mogoče indentificirati. Partizanske enote so imele skoraj 29.000 smrtnih žrtev. Četniki so imeli nekaj več kot 450 žrtev. Domobranci so imel 14.000 žrtev, če upoštevamo tudi povojne poboje. Veliko žrtev je bilo med mobiliziranci med tuje vojske. V nemški vojski je umrlo najmanj 10.300 oseb, v italijanski vojski čez 1.300, v madžarski čez 300; tudi v evropskem odporu jih imamo nekaj. V neugotovljenem statusu je še približno 12.000.

Okupator je izvirno zlo

Drug vidik strukture žrtev so žrtve glede na povzročitelja. Treba je poudariti, da je največ žrtev povzročil okupator. Osebno mislim, da bi morali to imeti vedno pred očmi, ko se pogovarjamo o žrtvah druge svetovne vojen. Namreč, da je izvirno zlo, ki se je rodilo v času druge svetovne vojne, vendarle okupator sam. Ta je povzročil žrtve že ob samem napadu. Potem je poslal v evtanazijo več kot 600 ljudi preden se je začel kakršenkoli upor. To je bil ukrep rasističnega značaja. Začel je izganjati ljudi iz Brežiškega bazena in tam naseljevati kočevarske Nemce in ustvariti branik nemškega Rjaha. Dejstvo je, da je začetek zla je v okupatorju.

Okupacija je rodila odpor, je rodila revolucijo in rodila je protirevolucijo oziroma državljansko vojno. Če ostanemo pri okupatorju, je nemški okupator povzročil približno 30.700 žrtev, v sodelovanju z nekaterimi drugimi enotami še 800 dodatnih. Italijanske oborožene enote so povzročile več kot 6.000 žrtev v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem. Partizanska stran je povzročila skoraj 50.000 tisoč; v tem številu so upoštevani tudi povojni poboji. Domobranci so povzročili okrog 3.000 žrtev; v sodelovanju z drugimi vojaškimi enotami še dodatnih 1.500; vaški stražarji približno 480. Premalo imamo v zavesti, je poudarila Vida Deželak Barič, da so tudi oborožene sile NDH povzročile kar visoko število žrtev, nekaj nad 820. Potem tudi enote zahodni zaveznikov, teh je več 2.000; tu je šlo v veliki meri za žrtve bombardiranj. V spopadu z Rdečo armado je padlo vsaj 5.000 naših fantov; to imamo potrjeno, dejansko pa je večina mobilizirancev v nemško vojsko padal med bojevanjem z rdečo armado, čeprav v virih nimajo potrditve o tem. Visoko število žrtev je nastalo zaradi nesreč pri rokovanju z eksplozivom, čiščenju orožja in podobno; teh je skoraj 1.000. Neugotovljenih povzročiteljev je blizu 20.000.

Vida Deželak Barič je povedala še, komu so zbrani podatki namenjeni? Spregovorila je odmevih s strani svojcev, politikov, skupin civilne družbe, zgodovinske stroke ... Čeprav je raziskava potekala po znanstveni metodi, bi jo v primeru novega začetka dopolnili, a ne bistveno. O vsem tem v pogovoru, ki mu lahko prisluhnete.

Več o projektu Inštituta za novejšo zgodovino najdete na tem naslovu!