Maj, šmarnice, spoznanja in dvomi

| 05.05.2015, 22:08

Vstopili smo v maj, mesec, ki je posvečen misli na Marijo! V našem programu prebiramo šmarnice za odrasle poslušalce, zvečer tudi njihovo otroško izvedbo. Sam sem vsako leto vesel, da moram šmarnice brati po „službeni dolžnosti“. Vedno znova me spomnijo na dni, ko sem jih v naši župnijski cerkvi obiskoval sam. Na plano privrejo spomini, povezani z druženjem z vrstniki, zdi se mi, da v studiu kar zadiši po pokošeni travi in cvetju, ki ga je na poti v cerkev nosil veter pod Šmarno goro.

Res si želim, da bi kaj podobnega uspeli doživeti in v spomine shraniti tudi naši otroci. A dandanašnji je drugače z udeležbo otrok pri šmarnicah. Že veroučencev je veliko manj kot v mojih časih. Zakaj? Odgovorov je veliko: najbolj splošen je - drugačni časi, veliko več dejavnosti, ki jim otroci namenjajo prosti čas, drugačno razpoloženje družbe do dejavnosti Cerkve, pa tudi starši smo drugačni, kot so bili naši očetje in mame … Verjetno zaupanje današnjega slovenskega človeka v Marijo ni primerljivo z zaupanjem vanjo pred desetletji. Ko sem se o tem pogovarjal s starejšim gospodom, mi je dejal: „Predobro nam gre! Danes se nam zdi, da ne potrebujemo nobene pomoči, da ni treba nikogar prositi, da ni vredno ozreti se v nebo.“ Verjetno je imel prav. Saj pravijo, da so cerkve najbolj polne v časih in deželah, v katerih je delovanje Cerkve celo prepovedano.

Ko sem dejal, da sem vesel, da lahko vsako leto berem šmarnice, sem mislil zares. Že v teh nekaj dneh, ki so za nami, se je Mateja Gomboc, ki je spisala majsko branje za otroke, v knjigi Drobni koraki velikih junakov, dotaknila vprašanj, katerih odgovor bi lahko koristil tudi odraslim kristjanom. Ko se glavni junaki srečajo s sošolcem, ki se norčuje iz njihovega obiskovanja šmarnic, jih zaskrbi, ker ne vedo kako mu odgovoriti. Kaplan jih preprosto vpraša: „Kaj bi na vašem mestu naredil Jezus?“ Otroci kmalu najdejo pravo pot do rešitve. Gotovo bi takega, ki se norčuje iz obiska cerkve, povabil s seboj. Fantje so v zgodbi to resnično storili in bili presenečeni nad odzivom. Vrstnik se jim je z veseljem pridružil. Vem, gre za zgodbo, ki je nastala v domišljiji avtorice, prepričan pa sem, da korenini v kakem konkretnem dogodku in spoznanju.

Po omenjeni zgodbi sem se vprašal kako drugačen bi res bil svet, če bi se pri pomembnih, pa tudi pri navidez vsakdanjih dilemah, vprašali: kako pa bi na mojem mestu ravnal Jezus? Prepričan sem, da bi večina tistega, kar nas danes jezi, žalosti in vznemirja izginila. Človek bi govoril resnico, ne bi goljufal, ne bi povzročal vojn, zavrnil bi ovojnico, ki bi jo nekdo ponujal za uslugo, ne bi hotel krivično služiti na obupu beguncev. Če pomislim na včerajšnje besede papeža Frančiška: ljudje celo ne bi opravljali, ne bi lagali … Ja, zdi se, da bi bilo kar nekoliko dolgočasno, a ne?

Ko se sprašujem kako je z našo vero in pogumom, da jo pokažemo drugim in navzven, ne morem mimo misli, ki me je prešinila v minulih dneh. Z družino smo obiskali Sarajevo in na znameniti Baščaršiji smo si privoščili še bolj znamenite čevapčiče. Ko sem jih po domači piknik navadi želel zaliti s kozarcem piva, so rekli: „Žal, alkohola pri nas ne strežemo!“ Zdaj si pa predstavljajte kako načelni bi bili gostinci in trgovci naše veroizpovedi, v naši deželici. Precej zaslužka odteče mimo gostinca, ki zaradi verskega prepričanja na tako prometni ulici reče: „Žal, ne točimo alkohola!“ Prepričan sem, da bi pri nas našli sto in en izgovor. »No, saj res, da vera zapoveduje … A kaj zato! Jaz se mu bom odrekel, jaz ga ne bom pil, gostje pa … Če želijo, naj ga dobijo. Pri vsaki steklenici imamo vendar toliko in toliko dobička.« Ampak ne! V Sarajevu prijazno pokažejo na lokal skoraj soseda, ki ob jedači streže tudi pivo. Aha, spet razlika: pri nas bi raje videli, da sosedu pogine krava, kot pa da bi kupcu pokazali na njeno mleko. Tam pa, zdi se, sodelujejo! Lepo.

Tudi s priznavanjem svoje vere nimajo težav. Pokažejo jo tudi navzven. Začetek maja mi je pokazal še nekaj, kar se zdi v naših krajih precej nenavadno. Težko si predstavljam, da bi vrhunski športnik, po velikem uspehu ali res odmevnem dogodku, naglas izrazil hvaležnost Bogu. V svetu je drugače! Gotovo ste slišali za boksarski dvoboj stoletja, ki se je odvil v Las Vegasu. Stotine milijonov so bile v igri, medijska odmevnost, s katero se težko kosa karkoli. Neposredno po porazu pa je Manny Pacquao na svoj zid na facebooku objavil: „Zahvaljujem se Bogu, ker nas vedno spremlja na naši poti. Njegovi načrti imajo višji cilj od naših, njegove poti vodijo višje kot naše. Naj vas Bog blagoslovi in hvala za vašo podporo.“ Dodal je še vrstici Svetega pisma iz pisma Rimljanom: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.« Če omenim, da je na uradnih fotografijah nosil majico z napisom »Jezus je ime Gospodovo«, pa se večini pri nas zdi pravi fanatik. Tudi zmagovalec boja, največji zaslužkar med vrhunskimi športniki sploh, se je zahvalil Bogu za zmago, pomislil nanj. Naglas!

Še enkrat: priznajte, da bi se vam zdelo malo nenavadno, če bi tako ravnali naši najbolj izpostavljeni. Na kateremkoli področju. Smo pač doma v deželi, ki se slavilni glasbi v slovenskem jeziku posmehuje, ameriške uspešnice, ki slavijo istega Boga, pa kuje v vrhove lestvic. Ja, „God“ pač drugače zveni kot „Bog“.

Res upam, da bomo znali slišati šmarnice, ki nas učijo, nam širijo obzorja in, ponovimo, sprašujejo: »In kaj bi na tvojem mestu naredil Jezus?« Ne vem kakšen komentar bi napisal ... Gotovo pa bi nas opozoril na stvari, ki so resnično pomembne za naše življenje. Da bi jih ob pomoči majskih prošenj in zahvale le znali prepoznati. Tudi pri nas!