Rože, ki ne uvenijo
Slovenija Nataša Ličen
Konec tedna bo vseslovenska razstava rož iz krep papirja na Vranskem. Omenjene papirnate rože so naše izročilo, ki ga pridno ohranjajo in razvijajo tudi na Vranskem in v Društvu rokodelcev Moravške doline. Nekdaj so omenjene rože izdelovali za vse priložnosti, spremljale so ljudi od rojstva do slovesa iz tega sveta, pri vseh praznikih in običajih. Ročna spretnost izdelovanja rož iz krep papirja je vpisana v register žive dediščine. Varujemo jo, jo učimo, predajamo naprej in bo v kratkem prišla tudi v register Unesca, sta v pogovoru za Radio Ognjišče razlagali Branka Bizjan in Martina Felicijan ter dodali, da je njihova naloga tudi premoščati predsodke pri nekaterih, da je to kič.
Rože bodo na razstavi iz vse Slovenije
Martina Felicijan: »Včasih so rože delali nekoliko drugače, tudi zaradi tega, ker ni bilo takšnih materialov, kot jih imamo na voljo danes, in tudi ni bilo tolikšnega znanja, ampak so pa nastajale zaradi potreb, ker v zimskem času ni bilo rož z vrta in travnikov in so papirnate rože popolnoma nadomeščale sveže cvetje. S časom gremo naprej in se še vedno trudimo ter se izpopolnjujemo, da so po zgledu naše papirnate rože čim bolj podobne naravnemu cvetju. Največjega pomena je, da delamo z dušo in srcem. Krep papir je lahko mehkejši, lahko je bolj trd in različnih struktur ter barv, med delom se marsikdaj tako kar sproti prilagajamo obliki, ki jo želimo doseči. Obstaja drugače tudi knjiga štajerske avtorice. Rože delam že dve desetletji, na Vranskem smo včasih, ko so bili moji otroci še manjši, pri gospeh še lahko kupili ali dobili takšne rože, potem pa ne več. Tako sem pozneje ob pripovedovanju ene od teh gospa začela tudi sama »povijati« in izdelovati rože iz krep papirja ter najprej prvih deset let delala bolj potiho, dokler se nisem toliko izpopolnila in se priučila tega izdelovanja, da danes z veseljem pokažem svoje cvetoče izdelke.«
Branka Bizjan: »Etnologi nas spodbujajo k izdelovanju enobarvnih cvetov, ker so nekaj posebnega. Na vsaki razstavi, ki jo priredimo vsaki leti, naredimo korak naprej. Prikazane bodo tudi butarice in še vrsta ostalih izdelkov spretnih rok. Pri nas na Moravškem smo butarice delali iz vej sedmih različnih dreves in grmovnic, okrasili pa so jih prav s trakovi iz krep papirja in rožicami. Ko nesemo k »žegnu« pa v košaro na vrhu vezenega prta, seveda znova delo pridnih domačih gospodinj, damo šopek narcis iz krep papirja. Na vseh področjih skrbimo, da smo čimbolj samo oskrbni. Da so stvari narejene z ljubeznijo, s predanostjo in, da je veselje že v radosti dela. To ej naša, slovenska identiteta. Saj je že skoraj vse globalno. Te drobne stvari pa nas umirijo, lahko smo v izdelovanje vključeni vsi člani družine, to nas povezuje. Vleče se nit naprej z našimi otroci. Svetu se lahko pokažemo, da imamo poleg muzejev in pesmi, tudi živo dediščino. Moravški rokodelci smo zelo uspešni, naši izdelki so na vseh celinah zemlje, trudimo se za kakovost in prepoznavnost, imamo certifikate, sodelujemo z muzeji, radijskimi in televizijskimi postajami, časopisi. Trudimo se, da bi čim več tovrstnega znanja prišlo nazaj v šole.«
