Molitvi in postu za domovini so se pridružili tudi umetniki

| 11.03.2015, 13:10 Mateja Feltrin Novljan

Letošnji pobudi Molitev in post za domovino se pridružujejo tudi umetniki. V našem programu so spregovorili akademski slikarka in slikarja Jana Vizjak, Lojze Čemažar, Jože Bartolj in pisateljica Mateja Gomboc. „Kot slikarka se zavedam odvisnosti od svetlobe in Luči z veliko in malo začetnico, je poudarila Jana Vizjak. „Ni pomembno kaj povem, ampak kako, pravi Lojze Čemažar. Jože Bartolj je razmišljal ob križevem potu in vseh barvah, ki so močno povezane s človekovimi psihičnimi stanji: „Kolikor globlja je modra toliko bolj izvablja človeka v neskončnost, zbuja v njem hrepenenje po čistem in do kraja nadčutnem. Je barva nebes, zato si jo predstavljamo k prizvoku besede nebo.“ Pisateljica Mateja Gomboc je povedala, da vsako delo začne z molitvijo Tomaža Akvinskega in zavedajem: „Vem, da sem samo svinčnik v božjih rokah.“ Preberite pričevanja umetnic in umetnikov oziroma jim prisluhnite.

Akademska slikarka Jana Vizjak

Najprej bi začela s talentom, ki je Božji dar in je otroku položen v zibko. Brez talenta ne moremo začeti ustvarjalnega akta, ki bo obrodil delo, presežne vrednosti. Prilika o talentih v Svetem pismu nas dobro pouči, da tudi talent ni dar, ki bi bil nekaj sam po sebi umevnega. Razvijati ga je potrebno in negovati. Okoliščine-družinske, socialne-družbene morajo biti takšne, da bo obrodil sadove. Človek, ki ima talent ustvarjalnosti je gotovo nagnjen k ustvarjanju nečesa novega, drugačnega in lepega. Da vse to nastane pa je potreben navdih-inspiracija. Pomembno pa se je zavedati, da je inspiracija le delček ustvarjalnega akta, ki je izmerjen v procentih. Inspiracija je zastopana le v desetih odstotkih, medtem, ko je transpiracija-delo zastopano v 90 %.

Kot slikarka se zavedam odvisnosti od svetlobe in Luči z veliko in malo začetnico.

V Stari zavezi beremo o stvarjenju sveta in kako je Bog naredil mavrico. Mavrica je simbol navzočnosti Boga. Isaac Newton pa je ugotovil, da se bela svetloba, ko jo projicira na stekleno prizmo, razprši v barvni spekter, spekter barv, ki jih vidimo v mavrici. V Janezovem evangeliju pa na začetku beremo o Besedi in o Luči, kot Božji prispodobi. Vse to me nagovarja k dejstvu, da brez navzočnosti Boga, dobro ne more obstati. Navdih-inspiracija je trenutek milosti, ki jo umetnik občuti in prelije v umetnino. Seveda pa je to le trenutek, ki ga začutimo v okoliščinah, ki morajo biti ustrezne, da to zaznamo!

Ob pojmu inspiracija se v meni poleg občutenja svetlobe porodi občutek nežnosti, ki je nosilka velike energije! Okolica, ki je brutalna, materialistična in izriva navzočnost svetosti Duha je za ustvarjalnost ubijajoča in nekreativna. Vse kar povezujem z inspiracijo nujno pogojuje na koncu pojem Ljubezen, brez katere si ne predstavljam nobene prave ustvarjalnosti.

Če pomislim na čas posta in z njim na čas škofjeloškega pasijona se ne morem izogniti misli, kako izjemna je moč ljubezni in navdiha, ki je zaposlila veliko množico ljudi iz škofjeloškega, da bodo uprizorili Jezusovo trpljenje. Brez navdiha in brez ljubezni vsega tega ne bi bilo moč nikoli ustvariti.

Slikar in urednik za kulturo Jože Bartolj

»Vedi, da si prah in da se v prah povrneš!« To so besede, ob katerih začutim vso »težo« postnega časa.

Kot slikar sem ob razmisleku o križevem potu ugotovil, da se pravzaprav ves postni čas ukvarjamo z Jezusovo človeško naravo, z njegovimi telesnimi mukami, zapuščenostjo in trpljenjem. Po človeški logiki gre torej za »najtemnejše« obdobje cerkvenega leta, ki pa mora imeti svoj vrh v triumfu življenja nad smrtjo! V veličastju vstajenja, ko se pokaže da je Kristus pravi človek in pravi Bog. Kajti drama njegovega trpljenja in smrti dobi svoj smisel šele ob porazu smrti. Tako Kristus z zmago nad smrtjo daje smisel svojemu in posredno tudi trpljenju vsakega posameznika.

Moderno umetnost v marsičem opredeljuje prav tragično občutenje življenja, metafizično iskanje biti, eksistencializem, toda tudi revolt, krščansko žrtvovanje in odločno udejanjanje socialne biti modernega človeka! Kot tak je križev pot izjemno sodoben. Ko pa ob tem skupaj povežemo še barve, ki nam govorijo o globlji podstati tega krvavega dogajanja, ugotovimo, da se barva počloveči. Kajti raba barve je namreč v tesni povezanosti s psihičnimi stanji!

Bela barva - veliki Molk, tisti Nič pred začetkom, pred rojstvom. Tako je zvenela Zemlja v belih časih ledene dobe ...

Črna barva - notranje zveni kot Nič brez možnosti, kot mrtvi Nič, ko ugasne Sonce, večni Molk brez prihodnosti, brez upanja...To je molk telesa po smrti, zaključek življenja, ugasla, pogorela grmada ...

Rdeča barva ima na različnih podlagah različne pomene: Na beli zveni cinober motno in umazano, na črni pa pridobi rezko, docela osupljivo moč, trajno oster občutek, kakor enakomerno razbeljena bolečina je, samozavestna, ki je ni mogoče zlahka preglasiti, ki pa se da gasiti z modro, kakor razžarjeno železo z vodo ...

Barvni toni črnini nasproti, pridobivajo zvok nečloveške žalosti. To je brezkončno poglabljanje v resna stanja, kjer ni konca in ga ne more biti ...

Nagnjenje modre k poglobitvi je tolikšno, da je prav v globljih tonih intenzivnejša in deluje notranje bolj značilno. Kolikor globlja je modra toliko bolj izvablja človeka v neskončnost, zbuja v njem hrepenenje po čistem in do kraja nadčutnem. Je barva nebes, zato si jo predstavljamo k prizvoku besede nebo ..

Barva, poteza, ploskev, linija nagovarjajo prav tako kot na krožniku servirano in na televiziji prikazano. Še več, če se jim odpremo nas lahko še bolj »premaknejo«.

Še na eno misel bi rad opozoril in sicer, da je le človek tisti, kateremu se je Bog izročil v polnosti, celo tako daleč - do smrti. Postni čas je tako poln trpkosti, ki pa vendarle na koncu sluti Luč. Post je tako vendarle znanilec optimizma. Je začetek našega odrešenja. Je pot spremenitve.

Pisateljica Mateja Gomboc

Vse, kar počnem v življenju, izhaja iz enega in istega vira. Iščem, kopljem in rastem in skozi pregovor: z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. To je moja osnovna drža, vem, da sem samo svinčnik v božjih rokah. Vse kar delam, naj delam dobro, če je božje, naj bo dobro. Vedno zmolim, preden začnem z delom, zlasti ustvarjalnim. Čutim božjega duha, ko delam, ali pa se pozneje pokaže in mi na nek način pove, da tisto ni bilo dobro in popravim. Kar je dobro, mora ostati in nagovoriti mnoge. Pri tem mi pomaga molitev Tomaža Akvinskega:

"Neizrekljivi Stvarnik, ki si iz zakladov svoje modrosti določil tri vrste angelov, jih v čudovitem redu postavil čez stvarstvo in dele vesolja prekrasno uredil; Ti, ki Te imenujemo svetlobe in modrosti resnični vir in najvišji začetek, razlij na temoto mojega uma žar svoje jasnine in preženi od mene temo, v kateri sem rojen: greh in nevednost. Ti, ki otrokom razvezuješ jezike, izuči moj jezik in razlij na moje ustnice milino svojega blagoslova.Daj mi bister razum, dober spomin, pravi način in lahkotnost pri učenju, dar globoke razlage in všečno zgovornost.  V začetku me pouči, pri nadaljevanju vodi in konec dovrši Ti, ki si pravi Bog in pravi človek.“

Akademski slikar Lojze Čemažar

Premišljevanje Jezusovega življenja, njegovih besed, odrešenjskega trpljenja in vstajanja nas napravlja čuteče z Njim. V čutenju s Kristusom, pri tem ne gre zgolj za čustvo, postaja naša povezanost z Njim v molitvi in odgovornem delu, kakor tudi življenju, bolj pristna in gotovo tudi bolj blagoslovljena. Ni pomembno, kaj povem, ampak kako. Kot umetnik povem na način, kakor vem, da je resničen v tistem trenutku mojega življenja, razmišljanja in situacije, v kateri živimo.