Člani društva katoliških pedagogov o moči vere v njihovem poklicu

| 10.03.2015, 12:53 Mateja Feltrin Novljan

Letošnja pobuda Molitev in post za domovino odmeva tudi na Radiu Ognjišče, saj vsak teden pričujejo različni stanovi. Kako svojo vero živijo učitelji, so nam povedali člani Društva katoliških pedagogov Slovenije ter skupaj molili rožni venec. Z nami so bili Marija Žabljek, Helena Kregar, Magda Jarc, Boris Kham in Janko Jarc.  Magdra Jarca se je spomnila, kako ji je bila vera v oporo, ko je doživlja zaplete v prvi nosečnosti in se borila za življenje pod svojim srcem, Janko Jarc pa se je spomnil lepega srečanja z nekadnjim dijakom in povedal, da vedno moli za dijake, predvsem tiste, ki so žal že pokojni. V nadaljevanju lahko preberete pričevanja Marije Žabjek, Borisa Khama in Helen Kregar oziroma vsem prisluhnete.

Predsednikca Društva katoliških pedagogov Marija Žabjek je povedala:

Društvo povezuje učitelje, vzgojitelje in katehete, ki jih družijo krščanske vrednote. Društvo članom in drugim učiteljem s svojimi dejavnostmi pomaga duhovno, strokovno in osebnostno rasti. Člani društva z Jezusom gradimo slovensko šolo in z Njegovimi vrednotami prenavljamo družbo ter si med seboj pomagamo in se podpiramo. Z veseljem, znanjem ter zgledom prinašamo osnovne vrednote človečnosti v ožji in širši prostor (v družino , šolo, vrtec ...).

Evangelij pa je za naše delo vir navdiha. Društvo povezuje predvsem katoličane, zato je naš Učitelj Jezus Kristus, učlovečeni Bog in od mrtvih vstali človek. V njegovem učenju in zgledu najdemo najbolj izvirne in pristne človeške vrednote. V njegovem čutečem odnosu do človeka, posebno še najbolj ubogega, odkrivamo želeni pedagoški čut in humanistično držo.

Postni čas je priložnost, da v sebi globlje spoznamo in začutimo kaj je tisto, kar nam v polnosti uspeva, in kaj bomo v odnosu do  sebe in drugih popravili, da bo evangelij resnično vir našega navdiha in bomo mladim vzbudili željo, da jim bomo  zgled in nas bodo radi posnemali, in bomo utemeljeni v Ljubezni skupaj z njimi iskali smisel.

Društvu sem lahko hvaležna, da sem v letih njegovega delovanja črpala iz zakladnice kolegov, predavateljev, literature in duhovnega vodenja, da sem rasla strokovno in osebno. Veliko sem za svoje delo dobila na strokovnem in duhovnem področju. Mnogo je bilo, kar me je močno nagovarjalo. Še posebej me je nagovarjal etični kodeks društva in misel, povedana na enem prvih srečanj.

Predavatelj je poudaril, da je učenec samostojna osebnost in zato subjekt, ne le objekt vzgoje. Želeti mu moramo, da postaja srečen človek, ki bo osebnostno zrel, samostojen, svoboden in ustvarjalen. Da pa lahko postane takšen, ga moramo v razredu videti, ga prepoznati kot osebo, kot posameznika, ne pa kot skupino tridesetih. Kako med tridesetimi otroki prepoznati vsakega, se mi je sprva zdelo nemogoče, še posebej, ker sem vsako leto na novo začela poučevati v šestih razredih.  Me je pa ta misel močno vznemirjala. Začela sem premišljevati, kako spremljati mlade pozorneje in jih prepoznavati in spoznavati v njihovih lastnostih, sposobnostih, prizadevanjih in željah.

Zlahka si učenca poznal po imenu in priimku. Poznati ga bolj poglobljeno, pa je bilo sprva težko.  Leto za letom je postajalo lažje, enostavneje in samo po sebi umevno. Na ta način sem ustvarjala pogoje, da so mladi razvijali svoje talente in oblikovali pozitivno držo do dela, ustvarjanja in življenja.

Večina šolskih kolektivov se odloči, da ob zaključka mandata ravnatelja za sodelovanje pri izbiri uporabi možnost, da se kandidati za ravnatelja predstavijo pedagoškemu zboru. Ob moji kandidaturi za ravnateljico šole so se za to možnost odločili tudi kolegi, s katerimi smo že 20 let skupaj delili prostore zbornice in učili iste dijake. Sprva kot kolegi, nato en mandat kot njihov neposredni vodja.

Po predstavitvi programa za naslednje mandatno obdobje so kolegice in kolegi postavljali vprašanja. Eno izmed njih je glasilo: »Kako upate kandidirati za ravnatelja, ko pa vemo, da zaposlujete le tiste, za katere dobite dovoljenje od župnikov, da jih zaposlite?«

Vprašanje me je presenetilo. Vseeno sem ostala mirna in mirno odgovarjala. Kako, se ne spomnim, vem pa zanesljivo, da se mi je uresničila misel iz svetega pisma: »Ne mislite, kaj boste govorili. Tedaj vam bo dano«.

 

Velika veseloigra svetlobe in sence: popolni Lunin mrk

Boris Kham, član upravnega odbora DKPS je povedal:

V tihi, mirni, jasni in mrzli januarski noči stojim z dijaki na zasneženem travniku na Blokah in čakamo, da se bo začela veličastna velika veseloigra svetlobe in sence: popolni Lunin mrk. Dijake počasi umirim, da lahko prisluhnejo tihoti in spokojnosti narave, da začutijo rahlo šumenje vetra in kako se smreke pozibavajo v vetru. Opazujemo jasno nebo, na katerem igra glavno vlogo polna Luna, stranske vloge pa odigrajo najsvetlejše zvezde, ki svetijo deset, dvajset, petdeset, sto in več svetlobnih let daleč. Gledamo v preteklost. Občudujemo igro narave, ki se odvija po točno določenih pravilih, zakonih, ki jih človek odkriva in tako prodira v skrivnosti urejenosti Stvarstva.

Luna začne prodirati v zemljino senco. Tiho in nemo zremo v Luno, ki se najprej obarva v sivo, črno in ko je vsa v zemljini senci zažari v opečnato – oranžni barvi in ob robu opazimo rahlo modro barvo. 

Sem ter tja dijaki vzdihnejo: "Kako lepo, uf, belisimo, lepo, čudovito." Očarani smo, da ne čutimo hladu in samo zremo. In tako doživljajo dijaki urejenost, skrivnostnost, lepoto, zakonitost in smotrnost Narave – Stvarstva. V meni pa odzvanja misel iz Knjige modrosti, Ustvarjene reči vodijo k Stvarniku:

Če jih že prevzameta njihova moč in delovanje, 

naj iz tega doumejo,

koliko močnejši je njihov Stvarnik,

zakaj iz velikosti in lepote ustvarjenih reči

moremo s primerjanjem motriti njihovega Stvarnika.

Mdr. 13, 4 – 6

 

Ko "prfoksa" pride na mladinsko uro

Helena Kregar, podpredsednica DKPS, je povedala:

V postnem času tega leta se soočam z vprašanjem nemoči. Stopiti za korak nazaj, priznati svojo napako ali nemoč, je z vidika avtoritete učitelja precej težko in neugledno. A spomnila sem se naslednjega dogajanja.

V razredu so dijaki potožili razredničarki, da so testi kemije zanje velik problem in jo prosili za pomoč.

»Kaj naj storiva«, me je vprašala kolegica razredničarka.

»Ne vem, morda bo najbolje, da se pogovorimo«, predlagam.

»Bi prišla k naši mladinski uri?« vpraša, »Ne bo ti lahko, veliko ti bodo naložili,« me še posvari.

» No, ja, bom že prenesla, saj ne bo prvič, vajena se raznih bremen«, odgovorim z globokim prepričanjem, da pogovor pomaga.

Šla sem na njihovo mladinsko uro in dijakom povedala, da mi je težko in da ne poslušam rada kritike. Ker pa si zelo želim, da bi se dobro razumeli in da bi vedeli, da se s pogovorom gradijo mostovi, sem tu in povedali si bomo, kar bi radi drug pri drugem spremenili. Dijaki smo mi napisali seznam težav, ki jih doživljajo pri kemiji, jaz pa sem jim napisala seznam sprememb, ki bi bile nujne za to, da jim bo lažje. Sporazumeli smo se in nekaj stvari res spremenili.

Po tej uri je odnos med nami bistveno lepši, odprt in svež. Največje presenečenje pa je bil pogovor, ki sem ga ujela med dijakom tega razreda in nekaj obiskovalci na našem informativnem dnevu. Takole nekako je zvenelo:

»... in veste kaj naredi pri nas prfoksa, če se pritožimo, da nam ne gre? Pride lepo k nam na uro, lahko ji povemo in vse se lepo zmenimo, kapiraš?«

Vesela sem bila, razumeli so moj korak in sporočilo. Moji avtoriteti v razredu ta korak zagotovo ni škodil.

Postni čas je morda priložnost tudi za korake nazaj, da se nam poveča razdalja do kakega problema: v to razdaljo lahko pustimo žarek svetega duha in modrosti, ki znata reševati vsakdanje probleme.