VIDEO: Resnica in sočutje: Juhant, Bider, Erzar, Senegačnik in Dežman o Sloveniji kot neurejeni grobnici

Slovenija | 05.04.2015, 23:51

Letos mineva 70 let od konca druge svetovne vojne. Ob tej obletnici smo Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, civilna pobuda Resnica in sočutje 1945 - 2015 in Radio Ognjišče v marcu pripravili niz javnih radijskih oddaj s katerimi želimo osvetliti slovensko plat naše nacionalne tragedije.

Drugo srečanje je potekalo, v četrtek, 5. marca v Zavodu Friderika Ireneja Barage v Novem mestu v sklopu Nikodemovih večerov, kjer so se gostje ustavili ob vprašanju Slovenije kot neurejene grobnice. Prepričani so, da je potrebno pot sprave začeti naprej pri sebi, le tako lahko ta resnično zaživi v skupnosti kot celoti. Da je bila tema pravšnja je dokazala tudi publika, ki je napolnila dvorano. Med gosti večera je bil generalni vikar novomeške škofije Božidar Metelko, zbrane pa je pozdravil voditelj Nikodemovih večerov v Novem mestu dekan Miro Virant.

Filozof in pedagog ter član Evropske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. Janez Juhant je uvodoma poudaril, da je spominjanje preteklosti za človeka temeljni pogoj, saj drugače v prihodnost ne moremo zreti z upanjem. „Človeka je treba kot osebno spoštovani do smrti, kar vključuje tudi dostojen pokop in blag spomin. Sicer človeški spomin pričuje tudi o kršenju tega spoštovanja z nasiljem, s poboji posameznikov ali celo množic, kljub temu pa izročila opozarjajo, da imajo mrtvi pravico do groba. Taka sporočila imamo v Svetem pismu, tako pravico zagovarja Sofoklejeva Antigona in tako pravico zagovarjajo pošteni in odkriti ljudje.“

Romana Bider, ki si je zamislila spletni projekt posvojitve žrtev druge svetovne morije, se je vprašala koliko hčera in sinov tistih, ki so pobijali na več kot 600 slovenskih moriščih trpi zaradi grehov svojih očetov. "Zaznamovanost z bratomorom je bil poleg vojne prvi križ. Posebej težak za tiste, ki so bili pod smrtno kaznijo prisiljenji v ubijanje. Drugi križ je bila pol stoletna ideološka impregnacija skupaj s strogo zapovedanim molkom o grozodejstvih in skrajno ovirano možnostjo spovedi, kesanja. Tretji križ je tiha epidemija rastočega zla, ki vsem nam življenje spreminja v razvaline. Smo v vrhu po številu samomorov, obolelih za rakom, razvez, stopnje koruptivnosti, pohlepa, ujetniki neučinkovitih družbenih sistemov na čelu s pravnim, negativne selekcije, socialističnih utopij, okvarjenih instinktov. Težki so ti križi.“

Izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo dr. Tomaž Erzar pa je spregovoril o tem, kako si kljub veliki tragediji prizadevati za odpuščanje. „To odpuščanje ne pomeni, da moramo mi odpustiti storilcu. To se velikokrat zamenjuje s tem zadnjim idealom odpuščanja. Gotovo, da zadnja, ali pa najvišja oblika odpuščanja je ta, da odpustimo storilcu, ampak včasih to ni mogoče, ne moreš. Ampak vsekakor moram pa omogočiti sebi, da me to zlo, ta krivica ne zagreni. Da ti lahko odpustiš sebi!“

Profesor in klasični filolog dr. Brane Senegačnik pa je dejal, da se s pogrebom za vsakogar odpira možnost ponovnega, najglobljega premisleka samega sebe in tudi prenovitve naših medsebojnih razmerij. „Vendar nas pokopavanje ljudi ne odvrača od zgodovine. Tudi ob grobu brezimnega trpina pomislimo: Nikoli mu ni bil nihče enak, nikoli več ne bo nikogar prav takega. Spoštljiva misel tu odkriva dragocenost slehernega življenja. Zato družba, ki pokopava umrle živi v stiku z resničnostjo in kultura, ki je soočena s smrtjo, človeku omogoča pristno, celovito življenje. V njenem ozračju se razvija naša občutljivost za drugega in raste naša skrb za dobro skupnosti v vseh ozirih.“

Zgodovinar in predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman pa je v Novem mestu dejal, da je bilo v preteklosti na področju urejanja morišč storjenega že veliko, seveda pa bi lahko bilo tudi več. Ob tem pa je opozoril na dostojanstvo vsake žrtve. „Dostojanstvo mrtvih pomeni, da jih prekopljemo. Ko jih prekopljemo jim kljub lažem morilcev in uničenih arhivov dovolimo, da govorijo. Govor mumificiranih žrtev iz Rova sv. Barbare je tak, da nas ne zapustijo, nas silijo, da govorimo, da nekaj storimo, to pomeni, ko žrtev spregovori, ko ji damo spregovoriti, nas sili, da govorimo. Za dostojanstvo živih pa se je treba zavedati, da tabu, ki smo ga vseskozi poslušali, da nič ne vemo, ne drži. Noben svojec se ni sprijaznil s tem, da ne bi nič vedel. Vsak je poskušal svojega izginulega pokojnega spremljati, vsak pokojni na poti v smrt je poskušal sporočiti svojim, kje je in kam gre!“

Prav zaradi vsega povedanega, so bili gostje v Novem mestu prepričani, da se je potrebno poleg spomina najprej vprašati, kaj lahko na poti sprave naredim kot posameznik. Ne gre vedno čakati zgolj na državo, prav tako pa ne igrati zgolj žrtve, kajti s tem se le oddaljimo od poti sprave.