VIDEO: Velikonočna poslanica nadškofa Zoreta
Cerkev na Slovenskem Marta Jerebič
Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore v velikonočni poslanici izpostavlja pomen odpuščanja.
Dober dan, dobri ljudje,velika noč stopa pred nas s svojim radostnim vzklikom Aleluja. Slavite Jahveja, slavite Boga. Ta veliki, največji krščanski praznik nas neposredno vabi k veselju, radosti in slavljenju.
Letošnjo veliko noč slavimo v svetu, v katerem nasilje postaje vedno bolj razširjeno in tudi vedno bolj brutalno. Praznujemo jo v svetu, v katerem je izkoriščanje človeka brezobzirno. Praznujemo jo v času, ko se rušijo in krušijo temeljne vrednote človekovega življenja in njegovega sožitja, ko človekov spol, ko družina niso več svete. Priče smo razčlovečenju človeka v njegovem bistvu in v vseh oblikah njegovega dostojanstva.
Na križu je umiral Božji Sin Jezus Kristus. Sredi sovraštva, sredi množice, ki se je naslajala nad njegovim trpljenjem in v njegovi smrti pričakovala končno zmago. Čeprav so se zlo, mržnja in sovraštvo dvignili vse do njegovih ust, čeprav je v polnosti doživljal zavračanje, ki ga je obdajalo, ni dovolil, da bi ga to zlo posrkalo vase niti ni dovolil, da bi se sovraštvo preselilo vanj. Na višku trpljenja je iz njegovih ust prišla molitev: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.“ V tem je Jezusova veličina in to je prvo veliko sporočilo velike noči. Ob srečanju s sovraštvom se ne smemo ujeti v jezo, se prepustiti želji po maščevanju in medsebojnemu nasprotovanju, ampak se moramo v moči Kristusovega odrešenja in njegove ljubezni odzvati z ljubeznijo, z molitvijo in odpuščanjem.
V zadnjem času so svetovni splet preplavili grozljivi posnetki obglavljenih Kurdov, pa obglavljenih Koptov in drugih, hkrati z njimi pa ganljivi posnetki matere, ki pravi: “Moj sin je mučenec. Prosim Gospoda, da se dotakne src njegovih ubijalcev.“ Zmaga ljubezni in odpuščanja nad sovraštvom.
Obenem pa velika noč močno nagovarja našo omejenost, našo bivanjsko krhkost. Na koncu vsakega življenja je smrt. In v svojo lastno smrt se mora prej ali slej zazreti vsak človek.
Dokler se v smrt oziramo zgolj iz sebe, je grob prostor brez izhoda, mesto izničenja in dokončnega propada. Ko pa se s svojo smrtjo srečamo z Jezusom Kristusom, življenje nima več konca, smrt pa postane prehod v življenje, ki je ožarjeno z Jezusovim vstajenjem in večnostjo. Kako osvobajajoče zveni beseda apostola Pavla: “Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.“ Za njim bomo vstali tudi mi, če ga bomo sprejeli za svojega Boga in odrešenika.
Velika noč je torej praznik upanja in življenja. Praznik upanja in življenja za vse tiste, ki hrepenijo po resnici, pravici, svobodi, dostojanstvu. Zato vsem vam, dragi bratje in sestre, dragi prijatelji, voščim blagoslovljene velikonočne praznike. Na poseben način želim, da bi velikonočno praznovanje vstopilo v bolniške sobe, v domove revnih in izkoriščanih ljudi, k starim in osamljenim ljudem, k vsem, ki skupaj z Jezusom nosijo svoj križ.
Hkrati voščim veselo veliko noč tudi vsem evangeličanskim in pravoslavnim kristjanom, s katerimi delimo vero v vstajenje in večno življenje. Vse ljudi dobre volje pa vabim, da v teh dnevih z nami delijo veselje ob zmagi resnice nad lažjo, ljubezni nad sovraštvom, življenja nad smrtjo. Blagoslovljeno veliko noč vsem.
