O pustu, ljubezni in izbiri poklicne poti z Markom Juhantom

Slovenija | 14.02.2015, 14:30 Nataša Ličen

V oddaji Za življenje, za danes in jutri smo gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki je združil več aktualnih vsebin letošnje pustne sobote. Kako združiti Valentinovo s pustnim rajanjem in za povrh še Informativne dneve? Lahko, ker je v vsaki od teh vsebin nekaj ključnih poudarkov za življenje, posebej za življenje mladih, ki jih skušamo vzgojiti v odgovorne osebnosti in zadovoljne ljudi.

Pust

Marko Juhant: »Pust je gotovo tudi priložnost, da smo nekaj, kar drugače nismo. Vživimo se lahko v drugega, v njegovo življenje, ravnanje, morda celo v njegovo razmišljanje. Pust je lahko del te vaje, če si želimo biti, kar nismo, da se začnemo vživljati v drugačno vlogo. Pred leti sem prebral, da če si želimo uspeti v življenju, ne razmišljajmo, kako bi bilo, če bi uspeli in kako naj bi uspeli, ampak začnimo živeti, kot da že smo uspešni. Ko razmišljamo tako, imamo priložnost za drugačno ravnanje in res, začnemo se dejansko vesti drugače. Mnogokrat tudi srečamo, prepoznamo ljudi, v njihovih ravnanjih, pri katerih čutimo njihovo neusklajenost. Sami s seboj niso usklajeni. Nosijo masko v resničnem življenju. Bodisi nasmejano, ali pa, kot rečemo na Gorenjskem, da se »narejajo«, se delajo, kar niso. Predvsem pa maska prinese lahko tudi občutek varnosti. Pust je priložnost, da nam drugi ne zamerijo. Seveda se moramo vesti v določenih okvirjih. Ko damo masko dol, smo še vedno mi. To pri nas premalo poznamo. »Dajanje maske dol«, je faza v človeškem življenje, ko postanemo, kar v svojem bistvu smo in tudi drugi lahko vidijo našo resničnost, ko drugim ljudem pokažemo, kdo in kakšni smo. Tu pa je prisotnega toliko strahu pred nesprejetostjo. Zato tudi imamo pregovor »V vinu je resnica«, pa še kakšnega drugega smo posvojili. Pomembna faza šemljenja je torej prav to, snemanje maske. Takrat postanemo tisto, kar v resničnem življenju smo, kaj resnično čutimo, kaj mislimo. Tega zanesljivo ne opazimo prav pogosto, ne pri sebi in ne pri drugih ljudeh. Torej, dajmo masko dol. Bodimo kar smo. Ravnajmo v skladu s svojimi prepričanji in ravnajmo tako kot čutimo, ne tako, kot drugi pričakujejo od nas. Veliko je prilagajanja. Preveč. To je nošenje maske. Življenjska resnica, ki daje pravo moč, je prav v tem, da smo kar smo. To je unikatnost vsakega človeka. Zato včasih rečemo, imam ga/imam jo rad, takega/takšno, kot je. Sprejeti moramo, in ne kreirati ljudi po svojih pričakovanjih. Snemimo torej masko in živimo svojo realnost. Če se izgubimo pod masko, ne moremo biti uspešni.«

Valentinovo

»Vedno so bila predpisana pravila o obredih dvorjenja, do kakšnih znakov ljubezni in nežnosti lahko pride. Priznam, tudi jaz sem bil sprva proti Valentinovemu. Kot pristno čutečemu Gorenjcu mi je šlo na živce, da bi moral prav na določen dan kupiti rože, ko so najdražje v letu. Ampak saj je še mnogo drugih možnosti za izkazovanje ljubezni. Na splošno pa mislim, da jo premalokrat izkažemo. Zagotovo pa se o ljubezni premalo pogovarjamo. Tudi v šolskem programu o ljubezni praktično ni nič, o spolnosti da, o ljubezni pa ne. Mlade, dekleta in fante, ki jih prehitro odnese v spolnost, ne nosijo samo hormoni, ampak gre za čustva. Dekleta želijo biti občudovana, ljubljena, nimajo še posebne želje po spolnosti. Teh tem manjka, pravih tem o ljubezni. Ko začnemo razmišljati o tem, vidimo, da je premalo praznikov, kot so Valentinovo in Gregorjevo. Kako težko rečemo svoji izbranki, rad te imam. Žena že reče, rada te imam, a moški ji odgovori, da, jaz tudi. Koliko težav imamo s preprosto besedo, ki toliko pomeni. Informacija rad te imam in objem, v tem je vse.«

Izbira poklica

»Najlepše je seveda, ko otrok ve, kaj hoče. To je dovolj. Ni treba, da starši vedo, kaj otrok hoče. Ko bo čas, bodo izvedeli. Danes pa je veliko staršev, ki nimajo pravih informacij od svojih otrok, ker se otroci ne poznajo, imajo premalo izkušenj in pogosto živijo v namišljenem svetu. Dostikrat tudi v namišljenem svetu svojih staršev. Živijo v svetu, v katerem je ogromno informacij, med temi pa veliko tudi nepravih. Tako so narobe usmerjeni. Veste, koga občudujem? Kmetovalce. Zakaj? Ne glede na to, kakšne zakone jim bo postavila država, ali kakšno seme bodo dobili, kakšno bo vreme, kmetje sadijo in sejejo, kljub temu, da obstaja kup negotovosti. Toda, oni preorjejo, v vsakem primeru to naredijo, čeprav morda ne bo rezultata, vsaj takšnega ne, kot bi si ga želeli. Ampak naredijo, čeprav morda ne bodo uspeli. Zdaj pa poglejmo današnji gospodarski trend, politični in še kakšnega. Rečejo: »Ja, v Evropo je treba iti«. Nihče ne tvega, če ne kaže najbolje. Namesto tega pa raje stokajo, rečejo ni sredstev, ni tega, ni onega. Saj, pri nas se ne da, in zadeva je rešena. Da bi šli pa v lastno tveganje, kot gre kmet, tega pa ni. Življenjskemu načelu: »Začni delat po najboljših močeh, naredi in izpelji do konca, pa bo rezultat«, ne sledimo več. Ne razmišljajmo v prazno, kot na primer, kaj bo, ko bo in če bo. Če pridemo do te točke tudi pri izbiri šole, kam se vpisati, smo naredili veliko. Starši morajo razmišljati v prid otrokom. Otroci naj živijo svoje sanje in ne sanje svojih staršev. Danes je veliko tega, pritiskov s strani staršev. Vedeti moramo, da je dan odprtih vrat kot gospa, ki se uredi za v opero. Šola se prikaže v najboljši možni meri. Pred vpisom se zato pozanimajmo, kdaj profesorji kličejo starše, v katerih primerih, da bomo dobili pravi vtis o šoli. Če postrežejo z izgovori, češ, smo prevelika šola, je toliko otrok in podobno, težko rešujemo vse zagate, potem si lahko mislite, da boste otroka vpisali v razčlovečeno šolo.«