P. Silvo Šinkovec

Leto gre naprej, a božič naj ostaja

Cerkev na Slovenskem | 08.01.2015, 08:18 Nataša Ličen

Vsako prvo sredo v mesecu bomo tudi letos, v večernih eno urnih pogovorih, razmišljali ob nedeljskih evangelijih skupaj z jezuitom patrom Silvom Šinkovcem. V pogovorih lahko sodelujete s svojimi razmišljanji, vprašanji, ki jih pošljete na naše uredništvo, s pripisom za Radijsko katehezo s patrom Šinkovcem. V prvi letošnji smo govorili o božičnih praznikih in o njihovem sklepu z nedeljo Jezusovega krsta.

Smo morda pozabili na realnost okrog sebe in na potrebe sodobnega človeka?

Na vprašanje, kako razume spodbudo papeža Frančiška, da odprimo vrata Cerkve, je p. Silvo Šinkovec odgovoril: »To sporočilo razumem z več vidikov, papež Frančišek, kot menijo mnogi, na nek način znova kaže na koncil, ki se je zgodil pred pol stoletja. Sodobna Cerkev morda znova preveč skrbi sama zase in premalo gleda, kje je ta svet in kam gre. Kako odpreti našo Cerkev, da bo oznanjevalska? Veliko smo spremenili, a vendarle smo si po drugi strani znova ustvarili neke utečene kolesnice, sicer drugačne od prejšnjih, pa vendarle nečesa se navadimo in mislimo, da tako mora biti. Toda Cerkev je v svojem duhu misijonarska, odpirati mora vrata, odpirati luč Kristusa in ga dati vsemu svetu. Dokumente, definicijo vere, dogmatiko imamo izdelano do potankosti. Toliko odličnih teologov smo imeli v zadnjih petdesetih letih in seveda še globlje v preteklosti. To je seveda vse pomembno, a to so še vedno formulacije, ki jih pišemo zase, da mi definiramo in čutimo, kaj je naša religioznost. Vsaka generacija mora to narediti, da ujame formulacijo, kaj res verjamemo. Hkrati pa je, tisto, kar je velika skrb papeža, kako odpreti vrata Cerkve, ne samo fizično, ampak kako odpreti vrata duha Cerkve. Sodobni človek je iskajoč, išče, kje vse in kako osmisliti svoje življenje. Mnogo je obolenj, psihičnih bolezni, neuspehov in podobnega. Po vsem svetu pa se sliši le uspeh, uspeh. A uspešnih s kariero, ki se samo vzpenja, je le majhen odstotek. Večina nas se bori, morda za kratek čas uspe, a spet pade. Življenje ni samo rast, je tudi izgubljanje. Ko pridemo v te situacije, se vprašamo, na kaj naj se opremo. Takrat smo zelo občutljivi, iščemo, hodimo od človeka do človeka, od religiozne do religiozne prakse. Človek išče, ker hoče odgovor. Pomembno za nas je, kot pravi papež Frančišek, da je v trenutku, ko nekdo pride, dobrodošel, takrat išče, in takrat ga moramo poslušati ter mu v njegovi stiski pomagati. Po mnogih letih pridejo nazaj v spovednice in takrat res ne smemo reči, kje ste pa bili vsa ta leta. Ko nekdo pride v spovednico, je to trenutek milosti. Takrat sreča Kristusa. Mi nismo zadnja sodba, ko se vrata zaprejo in ni več igre. Mi smo sredi igre, ko je vsak trenutek dragocen, vsaka špranja pomembna, skozi katero lahko nekdo vstopi in pride nazaj v Cerkev.»

Veliko preveč je sojenja drug drugega

P. Silvo Šinkovec: »Ljudje smo si tako različni, sploh v sodobnem svetu smo tako »atomatizirani«, povsem razdrobljeni in skoraj vsak v svojem svetu. Nivoji naše religioznosti so različni. Ob praznovanjih nekateri iščejo umetniške podobe, drugi pa se zanje ne zmenijo, pomembna jim je le simbolna govorica. Tako se nekateri z veliko globino znajo zazreti v jaslice, ki so kot vstop v neizmerno Božjo ljubezen, ki nas povezuje. Z Bogom v tem sodelujemo prav z molitvijo. Svojo vero hranimo tudi s tem, ko postavimo jaslice, le te nas spravijo v gibanje, da se zavzamemo z molitvijo, z dobrimi deli in skupaj s Kristusom naredimo nekaj za ta svet. Vsak avtor, ki ustvarja jaslice, želi z njimi sporočati svoje notranjega doživljanje in razumevanje. Zato je tako pomembno, kot smo omenili že prej, Jezusovo navodilo, ne sodimo, ne sodimo in ne dajajmo nalepk. Pustimo vedno odprto možnost spreobrnjenja. Verjemimo, da je vsak človek na dnu srca iskalec resnice, in prav zato lahko živi, ker je iskalec resnice. Morda trenutno išče na popolnoma nepravem koncu in ni moja naloga, da ga odpišem zaradi tega in se z njim ne pogovarjam. Spremljam ga, molim zanj in če to delam vztrajno in dolgo, bo gotovo nekoč našel pravo pot. Z molitvijo gradimo most.«

Vrata zakramentov ne smejo biti nikomur zaprta, evharistija ni plačilo za popolne ampak hrana slabotnim

Gornji stavek je zapisal papež Frančišek. P. Silvo Šinkovec razlaga: »Smo v času, ko na novo odkrivamo moč molitve. Vsaj jaz to doživljam iz dneva v dan, ko sem priča številnim zgodbam ljudi. Krst so vrata v telo Jezusa Kristusa. Krst izmije izvirni greh. Z njim v prispodobi zapahnemo vrata pred hudim duhom. Seveda so še druga, skozi katera v našo dušo lahko vstopijo slabi duhovi. Pomembno je razločevati duhove, ni vse od Boga. V teh lažnih mislih vsi živimo in vprašanje je, kako ločiti dobro od slabega. Krst omogoči, da so vsaj ena vrata, skozi katere lahko vstopi slabi duh, zaprta. S krstom se tesneje povežem s Kristusom in njegovim mističnim telesom, ki je Cerkev. Z njim imam dostop do vseh vrelcev žive vode, da lahko pijem pri vseh drugih zakramentih. Krst je vstop, zato so to vrata do vseh ostalih milosti. Tako tudi evharistije ne smemo razlagati kot nagrado za tiste, ki živijo popolno. Seveda, če nimam čisto srce, na ne grem k obhajilu. Toda vsaka daritev se začne s kesanjem, ki šteje. Z njim očistimo dušo, vstopimo v reko Jordan in je to na nek način mali krst. Potem še zmolimo kesanje in s tem zavesno želimo, da gre slabo od nas proč, pokesamo se. Srce mora biti pripravljeno, ne kot nagrada, ampak je pripravljeno, da vanj vstopi novo, čisto. Evharistija ni nagrada za popolne, ampak je velikodušno zdravilo in hrana za slabotne, kot pravi sv. Ambrož. Ko sem slaboten, potrebujem še več opore. In evharistija je zdravilo za vse, ki se borijo. Zato jim omogočimo, da ga prejmejo.«