Sožitje ni v visoko letečih besedah, sožitje se živi
Slovenija | 28.10.2014, 09:00 Nataša Ličen
Pri družinski oskrbi starih ljudi sodelujejo vse generacije in vsa življenjska obdobja, kot malo kje drugje. Oskrba starih ljudi je realna zadeva. V zadnjih štiriindvajsetih urah je oskrbovalo, pomagalo svojemu staremu, bolnemu, invalidnemu ali onemoglemu človeku, 200. 000 prebivalcev Slovenije, torej vsak deseti. Deloma so bili to mlajši, od otrok do srednješolcev in zlasti generacija otrok teh starejših ljudi. To so velike številke. Za njimi pa zgodbe veselja in tudi hudih stisk. Sožitje med ljudmi, med generacijami v onemoglosti, ni v zraku, to niso neke želje in dobri nameni po sožitju, ki jih gojimo, o njih pišemo in govorimo, ampak je realno.
Se bojimo staranja?
Na to vprašanje je dr. Ramovš odgovoril: »Točnega odgovora ne vem, a misli, da se ga ne bojimo nič bolj kot drugje in nič manj. To je konstanta. Značilnost naše civilizacije je, da staranje, zlasti pa starostno nemoč in smrt odrivamo pod preprogo. Vendar so tudi nasprotne tendence, recimo Hospic, tu so nam lahko vzor Poljaki, ki jih imajo mnogo več, Hospic je primer, ki nas dviguje v tej zavesti, da človek zadnje tedne preživi dostojanstveno. To gre naprej in mislim, da se bo to nadaljevalo in se razvijalo v pravo smer. Sedanji evropski človek žal ne vidi, da je onemoglost tudi nekaj vredna, tudi v onemoglosti lahko marsikaj damo, ima smisel. O tem, ko človek ne more biti več aktiven, premalo govorimo. Kaj dajemo in kaj dobivamo, to je važno.«
Če mladi ne vidijo, kako se starejše oskrbuje, se tega ne bodo naučili, vendar ponavljam, osnovni problem je, da o tem ne govorimo, da je to tabu tema.
Kaj je realno medgeneracijsko sožitje?
Dr. Jože Ramovš: »Kdor se ne nauči vživljati v drugega, še kot otrok in mlad človek, ta bo pozneje o sožitju samo obračal kupe besed, živeti pa ga ne bo znal. Govoril bo o samoupravljanju, ne bo pa znal prevzeti odgovornosti za upravljanje podjetja. Tako bo ena najlepših Gosarjevih idej o samoupravljanju šle v zgodovino kot »debakel«. Tu smo Slovenci postali veliki »bleferji« samoupravljanja in sožitja. Priznam, vznemiril sem se, ker v medijih toliko pišejo in govorijo o sožitju, med tem, ko na področju, kjer je sožitje najbolj živo, od rojstev, vzgoje otrok, do oskrbe bolnih in onemoglih, ki jih Slovenci oskrbujemo zelo dobro, o tem pa mediji Bog ne daj. Zato, če vprašate povprečnega Slovenca, kaj so osnovna vsakdanja opravila, pri katerih je treba pomagati onemoglemu, in narediš raziskavo, vsi skupaj s stroko vred ne bodo zmogli sestaviti seznama osnovnih šestih stvari, kar povprečen Evropejec našteje tako kot pokojninske in zdravstvene pravice, ker imajo sistem. Glejte, saj pri nas nista država in politika kaj slabši kot drugod, ampak mediji in ljudje ne spravljamo na dan tiste teme, ki so res potrebne, ampak spravljamo malo na dan tiste, ki so nad oblaki, fantazijske v sožitju in malo one pod zemljo, ki so nedostopne. Sožitje ljudi in generacij se gradi ob oskrbi onemoglih, ob zadovoljevanju vsakdanjih opravil človeku, ki je onemogel, ko nekdo pri tem pomaga, to je sožitje.«
Kaj je glavno spoznanje?
Dr. Ramovš: »Kakšno korist bom lahko naredil v onemoglosti recimo svojim otrokom, ženi, možu, komerkoli od bližnjih? Naredil bom morda to uslugo, ki je do sedaj nisem ali je nisem znal. Naučil jih bom sočutja. Vse vojne in vse nasilje se dogaja zaradi nerazvitosti sočutja, empatije pri ljudeh. Zmožnosti vživljanja v drugega, da ga vidimo, ga slišimo, kaj čuti, kaj potrebuje, in da sami presodimo, kaj od tega mu lahko mi zadovoljimo s svojimi rokami, pomočjo, besedami, s svojimi čustvi. To je to. Od kar je človek človek. Sočutje, empatija, z živim in mrtvim. To je do zdaj v dobrem držalo pokonci človeštvo. Vsak človek ima to sposobnost, toda samo, če jo razvije, v nasprotnem pa v njem zakrnelo spi. Tako kot se vsak lahko nauči jezika, se vsak nauči sočutja. Nihče pa sam, ne z literature in ne z radijskih valov. Le s prakso. Sočutje je treba privzgojiti. Zaradi sočutja bomo preživeli, če tega ne bo, bomo izginili.«
