Vzgoja ni govorjenje, ampak je vzgoja tisto, kar naredimo
Oddaje Petra Stopar
V oddaji Za življenje, za danes in jutri smo gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta. Njegove izkušnje mnogim pomagajo pri lažjem premoščanju vzgojnih zapletov in razreševanju konfliktov v odnosih. Pri starših je opaziti velike premike v vzgojni odgovornosti, pravi g. Juhant. Želijo vzgajati skrbneje, ne pristransko in to se vidi v številnih vprašanjih in zanimanjih, ki jih kažejo. To se je kazalo tudi v odmevu poslušalcem med pogovorom v drugem septembrskem sobotnem dopoldnevu na radiu Ognjišče.
Trma in neubogljivost
Na vprašanje mladih staršev, zakaj pet letnik ne upošteva zahtev, je Marko Juhant odgovoril: »Verjetno gre za preveliko količino govorjenja in za prevelik razmak od trenutka, ko nekaj zahtevata, do trenutka, ko to od otroka izterjata. Preveč govorimo in otrok ve, dokler starša govorita, se ne bo nič zgodilo. Vzgoja pri takem otroku mora biti na dva koraka, jaz rečem temu kar moška vzgoja, pomeni, če se v šestih sekundah nič ne zgodi, ukrepamo. To deluje, deluje, če imaš zahtevo in ukrepaš. Če pa postavljamo zahtevo na zahtevo, potem samo nalagamo in odlagamo. Povečujemo glasnost in kmalu nam zmanjka idej, ne vemo, kaj naj še storimo, da bo otrok ubogal. Otrok ni vajen poslušati in izvesti, kar se od njega zahteva. Jasno, ne glasno in odločno. To deluje. Na dva koraka.«
Kako naj se odzove vzgojitelj na ugrize otrok?
Marko Juhant: »Ukrep je enostaven. Ko vidite, da bi otrok rad drugega ugriznil, saj se vedno na to pripravi, ali z gesto, jeznim izrazom, dvigne roko, karkoli, otrok pokaže namero, se takoj v tistem trenutku odzovite in recite odločen ne. Ne, da se deremo, ampak rečemo le ne in otroku preusmerimo pozornost. Dajmo mu v roke recimo nek predmet in otrok, star nekaj let, bo takoj pozabil na svojo slabo namero. Nikakor pa se ne odzovemo s silo, v tem primeru ga bomo trajno poškodovali in ranili njegovo mlado dušo. Kazen v takšnih primerih deluje zelo slabo. Pri večjih, ki situacijo razumejo je treba poskrbeti za nadomestno vedenje. Z dekretom ne moremo prisiliti, da ne bo več ugriznil ali udaril. Kaj torej? Z otrokom se jasno in kratko pogovorimo, da tega ne bo delal. Vprašamo ga, zakaj je prišlo do ugriza. Potem se dogovorimo za nadomestilo, da ko bo naslednjič želel nekoga znova prizadeti, naj naredi kaj drugega, naj recimo da roke v žep in za nekaj sekund stiska pesti, lahko ga preusmerimo, da v primerih, ko ga nekdo razjezi, to nekomu zaupno pove, torej s tem sprožimo drugačen miselni proces. Otroku pomagamo oblikovati nadomestno vedenje. V otroku se nabere adrenalin, jeza in to mora sprostiti na primernejši način, ne z udarci in bolečino, ki jo povzroči drugim. Najboljši pa je dotik. Ko otroka pobožamo ali ga stisnemo k sebi, mu spremenimo krvno sliko, saj dotik sproža nastajanje dobrih hormonov. In otrok se umiri, občuti sprejetost in varnost. Ljubeč dotik je zdravilo.«
Še veliko koristnih vprašanj so poslušalke in poslušalci zastavili našemu gostu, specialnemu pedagogu Marku Juhantu, ki smo ga gostili v sklopu rednih tedenskih oddaj za življenje, za danes in jutri. Povabljeni k poslušanju celotne oddaje, ki jo in vse prejšnje, najdete tudi v audio arhivu.
