Marjan Bunič
Boštjan Smole
Tanja Dominko

VIDEO/FOTO/AUDIO: Od Marije k Mariji 2014

05.09.2014, 13:33

Radio Ognjišče je danes začel tradicionalno kolesarsko romanje "Od Marije k Mariji", letos pod naslovom "Naše stiske spremeni v veselje!". Sodelavci so pedala začeli vrteti pri Mariji Kraljici miru na Kureščku, pot pa bodo sklenili 8. septembra v božjepotni cerkvi Marijinega imena na Žežlju nad Vinico. Naša radijska ekipa, ki so se ji ob 20. obletnici pridružili tudi kolegi iz uredništva Družine, se redno oglaša v radijski program. Tokrat prvič sta se združili ekipi dveh katoliških medijev: Tednika Družina in Radia Ognjišče.

Za spravo kolesari pet sodelavcev Družine in sedem sodelavcev Radia Ognjišče. V Družinini ekipi so: novinarja Bogomir Štefanič in Ksenja Hočevar, tehnika Benjamin Štefe in Tadej Pirnovar ter Bernarda Mali iz prodajnega oddelka. Radijsko ekipo pa sestavljajo: voditeljici Nataša Ličen in Mateja Feltrin Novljan, tehnika Izidor Šček in Andrej Jerman, sodelavka marketinga Lidija Zupanič, ki jo bo v soboto zamenjala Urša Sešek, ter novinarja Tone Gorjup in Tanja Dominko.

Pravimo, da se Družina rada zbira ob Ognjišču. Lepa priložnost za nas, saj opravljamo isto poslanstvo, le za drugačen medij. Mateja Feltrin Novljan: "Veseli smo, da nas je 12, smo prijetna skupina za kolesarjenje, klepet … Lepo je biti skupaj. Na ta način se spoznavamo in morda se rodi iz tega kakšno lepo sodelovanje."

O namenu naše poti je v prvem javljanju s Kureščka spregovoril radijski novinar Tone Gorjup: "Smo pri Kraljici Miru na Kureščku. Na angelsko nedeljo se je leta 1940 tu gor zbralo več tisoč ljudi skupaj s škofom Rožmanom. Po Evropi je takrat že divjala vojna, ne pa še v Sloveniji. Romarji so prosili Marijo za mir in se zaobljubili, da bodo vsako leto to romanje ponavljali. Med vojno to ni bilo več mogoče, v desetletjih po vojni pa tudi ne. Toda danes je tu spet cerkvica, spet se zbirajo ljudje k molitvi za mir. Marija vabi k molitvi! Tudi naše romanje od Kureščka do Žežlja je prošnja za mir, za spravo, zato, da bi znali živeti drug z drugim in ob drugem, se spoštovati, spoštovati različnost, hkrati pa skupaj delati za to, da bo naš narod v ponos nam in našim zanamcem."

Sv. mašo na Kureščku je daroval duhovnik v Teharjah Miha Herman: "Ta pot s kolesi ni tako lahka. Je naporna. So vzponi, so spusti, je vročina, je napor. Pot za mir in spravo ni lahka. Zahteva tudi veliko napora. Pot vas bo vodila skozi kraje velikega trpljenja. Kraje, kjer je v nekem času sovraštvo in maščevalnost dobilo svoj grozni izraz. V množičnih pobojih, potem pa v molku in v strahu skozi desetletja. To je povzročilo velike rane na telesu našega naroda, ki še vedno niso zaceljene, ki še skelijo. Tega se boste tudi vi spominjali in tudi druge vabili k spominjanju," je ob začetku kolesarske poti v cerkvi na Kureščku poudaril duhovnik Miha Herman. "Kot župnik na Teharjah si že skoraj pet let prizadevam, da bi ob prvih sobotah z molitvijo pred Najsvetejšim prosili za spravo in mir. Ne da bi mi določali, kdo je kriv in kdo ne, ne da bi spodbujali k jezi, ampak ravno obratno! Da bi spodbujali k miru, k delu za spravo. Žal ni velikega odziva … A vendar molitev ima svojo vlogo …" In v nadaljevanju: "Rane, ki se zacelijo, so lahko tudi vir lepih spominov in povezanosti med ljudi. Da bi mogli tudi mi tako delati, da bi se rane zacelile in ljudi povezovale." Pridigi v celoti lahko prisluhnete tukaj.

Kolesarji na poti
Kolesarji na poti © Izidor Šček

Po  sveti maši, ki je minila v lepem vzdušju z našimi prijatelji - poslušalci, so se sodelavci podali na pot. Tudi klanec navzdol, predvsem po deževni noči, ni čisto nedolžen, a kljub vsemu prijeten za začetek. Z meglicami in soncem, ki je sem ter tja premagalo oblačno nebo, so nadaljevali pot do Rašice, kjer so se ob Trubarjevi domačiji spomnili očeta slovenske knjige. V Rašici je pred 450-imi leti nastala Cerkovna ordninga. Ustavili so se pri rojstni hiši Primoža Trubarja. Več o Cerkovni ordningi je povedal Tone Gorjup, naš radijski zgodovinar.

Naslednja postaja: Dobrepolje. V Dobrepolju, rojstnem kraju slikarjev Toneta in Franceta Kralja, so spoznavali Suho Krajino in njene ljudi. Prijazen sprejem domačinov je bila lepa popotnica za pot skozi dokaj neznane kraje. Edi Zgonc, lokalni vodnik: "Smo več kot ponosni na Toneta in Franceta Kralja. Če poslušalci hodijo predvsem po primorski strani, imajo na voljo 60 cerkva Toneta Kralja, tam bodo videli vso veličino in sposobnosti tega imenitnega slikarja impresionizma." Nataša se je lepo zahvalila lokalnemu društvu žena, ki so prinesle košaro dobrot za naše kolesarje. Kako Dobrepoljska dolina živi zgodovino, kako so sposobni sožitja? Edi Zgonc: "Realno gledamo na to sodelovanje, medsebojno povezovanje in vidimo cilj v tem, da če bomo skupaj, bomo nekaj naredili, drugače pa iz tega ne bo nič."

Pot je kolesarje Družine in Ognjišča peljala mimo Strug, kjer so v cerkvi skozi okno občudovali vitraž Drinskih mučenk Marka Jermana. Iz Suhe krajine so se podali v kočevske gozdove, po poteh, ki so danes v objemu gozdov prijetne, a v sebi skrivajo bolečino nezaceljenih ran. Za večino med romarji so to nove poti, ki jih lahko podoživite z njimi. Mateja Feltrin Novljan: "Skozi gozdove vodi lepa kolesarska pot, nagovori te tišina in bolečina, ki jo gozdovi skrivajo v sebi. V kočevskih gozdovih nas je prešinila misel: Bogu hvala, da Cerkev dela za spravo!"

Daljši postanek so naredili pri spominski, spravni kapeli ob grobišču pod Krenom z mozaikom p. Marka Ivana Rupnika. Kočevski župnik: "Rupnikov mozaik kaže pot, kam pelje iz te žalosti, iz te rane slovenskega naroda. Rešitev je samo v Božjem usmiljenju, ki je neizmerno. Vsi smo poklicani, da pristopimo k božji mizi, k Zveličanju, k nebeški gostiji, … celo ta, ki je bil ubit, ta ki se trudi za mir in k mizi povabi celo morilca."

Skozi Kočevsko reko bomo nadaljevali do Kolpe, ter se preko Starega trga ob Kolpi spustili v osrčje Bele krajine. Obiskali bomo Črnomelj in okoliške vasice ter se skozi Adlešiče približali cilju v Vinici.

Romanje bomo sklenili v božjepotni cerkvi Marijinega imena na Žežlju nad Vinico, kjer se bo na mali šmaren, 8. septembra odvijalo tudi srečanje Prijateljev Radia Ognjišče.

Miha Herman
Miha Herman © ARO

Radijski sodelavci
Radijski sodelavci © ARO

Sodelvci radia in Družine ter romarji pri maši na Kureščku
Sodelvci radia in Družine ter romarji pri maši na Kureščku © ARO

 

Romarska meditacija - pripravil Tone Gorjup

Tokratno kolesarsko romanje, ki nas od Kureščka prek dela Dolenjske in kočevskih gozdov vodi v Belo krajino, začenjamo pri Mariji, Kraljici miru. Sklenili ga bomo na Žežlju nad Vinico, v božjepotnem svetišču Marijinega imena. Nebeško Mater bomo prosili naj "Naše stiske spremeni v veselje!". Da bi znali kljub različnim pogledom razumeti in sprejemati drug drugega, se med seboj spoštovati in skupaj graditi prihodnost, ki se je ne bomo sramovali mi sami, ne naši potomci Tudi za to, da glavno vodilo tistih, ki vodijo državo, ne bosta sovraštvo in maščevalnost, želimo prositi. Pri tem ne moremo mimo dogodkov, ki so zaznamovali te kraje v prejšnjem stoletju. Globoke rane še niso zaceljene.

Kurešček je postal na angelsko nedeljo leta 1940 na poseben način kraj romanja, kjer prosijo za mir. Več tisoč romarjev je skupaj s škofom Rožmanom prosilo Marijo za mir, saj se je vojna takrat že razbesnela v precejšnjem delu Evrope. Takrat so tudi obljubili, da bodo vsako leto obnovili romanje. Že med vojno, pa tudi desetletja po njej to ni bilo mogoče, ker je iz ruševin Marijinega svetišča raslo grmovje. Prišla je pomlad in zdaj Marija že tretje desetletje spet vabi k molitvi.

Na Turjaku, levo od naše kolesarske poti, se je septembra 1943, ko je bilo morda še možno, da bi se izognili državljanski vojni, pokazalo, da prihodnost slovenstva ni najpomembnejša. V gradu so se po kapitulaciji Italije utrdili pripadniki vaških straž. Po večndnevnem obleganju s strani partizanov in italijanskih topničarjev so se branilci gradu predali, a je mnoge od skoraj 700 ujetnikov vseeno čakala smrt. Najprej so postrelili ranjence, ki niso mogli iz gradu.

Od Marije k Mariji 2014
Od Marije k Mariji 2014 © ARO

Kolesarji na poti
Kolesarji na poti © ARO

Tudi velikani slovenstva, rojeni v krajih naše kolesarske poti, so doživljali marsikaj. Primož Trubar, rojen v Rašici je dobil zavidljivo službo stolnega pridigarja v Ljubljani. Pozneje je bil v tem mestu protestantski pridigar. Živel je za slovenski narod in njegovo besedo, a je umrl na tujem.

Lepote kočevskih gozdov nas bodo spremljale na desni in levi. In vendar so tam tudi grobišča. Travno goro bomo opazovali od daleč, ustavili se bomo Pod Krenom, morda pri Macesnovi gorici. Molili pri kapeli z mozaikom p. Marka Ivana Rupnika, ki prikazuje nebeško gostijo, pri kateri so združene žrtve, žalujoči in storilci ... P. Ivan Marko Rupnik je na tem kraju pripovedoval: Treba je iti onstran tega, kar vidimo, onstran črno-belega branja, onstran poražencev in zmagovalcev. /…/ Kdorkoli je sodeloval pri umoru, ne glede na to, na kateri strani je stal, iz katerega prepričanja je ubijal, ima eno samo možnost za očiščenje krivde: to je Jezus Kristus, ki je vzel nase krivdo zato, da je ne bi mi več prelagali drug na drugega. Krivde prelite krvi se človek ne more sam oprati. /…/ Miza je pripravljena tukaj za vsakega zločinca, ki je resno vzel dejstvo, da Kristus jemlje nase njegovo krivdo. Kdor ubija, je namreč že mrtev. Toda v Kristusu tudi on lahko zaživi.

Kočevska Reka s širšim območjem, ki je obsegal nekaj sto kvadratnih kilometrov, je bila po letu 1948 izbrisana iz zemljevida. Tudi vasica, kjer se je rodil Peter Kozler „oče slovenskega zemljevida“, je izginila. Najprej so odšli Kočevarski Nemci, zatem so gorele posamezne vasi. Pozneje so očistili območje cerkva in kapelic. Nastajala so delovna taborišča; tudi takšna, v katerih so garali uradno že zdavnaj umrli. Tam nekje so Grčarice, ki so teden dni pred Turjakom doživele podobno usodo ... Dr. Mitja Ferenc je o teh krajih napisal: „Več kot polovica od 176 vasi na Kočevskem je bilo porušenih in jo danes prerašča gozd, od 123 cerkva se jih je ohranilo le 28, od okoli 400 kapelic in znamenj jih najdemo le še desetino. Številna pokopališča so zravnana ali pa so bili nemški nagrobniki na njih odstranjeni. Poleg spremenjene narodnostne podobe so se korenito spremenile tudi gospodarske in lastninske razmere in zemljiška sestava območja. Kraški in gozdni teren Kočevskega Roga je s svojimi globokimi brezni po vojni služil tudi za množične poboje nekaj tisoč vrnjenih domobrancev in drugih nasprotnikov partizanskega gibanja. Kmalu so na tem območju nastala kazenska in delovna taborišča in obsežno zaprto območje s posebnim režimom. Danes le še redki materialni ostanki spominjajo na 600 letno navzočnost nemške narodne skupine sredi slovenskega ozemlja ...

Molitev v kapeli ob grobišču
Molitev v kapeli ob grobišču © Izidor Šček
Naši kolesarji so se ustavili in povezali v molitvi na pretresljivem kraju. Človek ob grobišču pod Krenom in v spravni kapeli enostavno umolkne ob zgodbah, ki udarijo vanj, in ob mozaikih patra Ivana Marka Rupnika. Ne more in ne sme ostati ravnodušen ob tem delu naše zgodovine.

O njem pripovedujejo tudi domačini.

Gospa Milena: „Doma je bilo trinajst otrok, bila sem med mlajšimi. Mama mi je veliko pripovedovala o tem kraju, ker je tudi sama videla, kako so na tovornjakih prevažali zvezane ljudi. Med njimi je bil tudi brat mojega očeta, zato je to zame še posebno žalosten kraj ... Mama se je dolgo bala govoriti o tem, da ne bi imeli težav mi, otroci. Ker smo hodili v cerkev, smo bili zaznamovani in dostikrat šikanirani ...“

Gospa Marija: „Spominjam se, da sem, ko sem bila stara sedem let, videla ljudi, ki so mahali s tovornjakov. Še sedaj jih imam pred očmi. Takrat nisem vedela, kam jih peljejo ... Tu nimam nikogar od sorodnikov, vendar dostikrat prihajam prižgat svečko in se spomnih teh roških mučencev, ki so morali marsikaj prestati.

Del zamolčane slovenske zgodovine, ki ga moramo spoznati, ga primerno zaključiti in se iz njega marsičesa naučiti...

Dan smo zaključili v župnišču v Kočevju, kjer smo prespali in bili deležni gostoljubja župnika Damjana Štiha, kaplana Dejana Pavlina in sester usmiljenk.

Petkova doživetja narave in oddaja Spoznanje več, predsodek manj

Kočevsko župnišče je postalo začasen studio. Petkova oddaja Doživetja narave je nastajala s prijetnimi sogovorniki: skavti so predstavili Skavtski okoljski center Kočevski rog, ki deluje pod geslom Spoznaj, odkrij, doživi; v drugem delu oddaje pa se nam je pridružil poznavalec kočevskega gozda, upokojeni gozdar Tone Prelesnik, ki je predstavil pomen in vrednost naravnega okolja.

Skavti iz Skavatskega okoljskega centra Kočevski rog
Skavti iz Skavatskega okoljskega centra Kočevski rog © Izidor Šček
Barbara, Špela, Simon in Marko so razkrili pisano paleto dejavnosti, ki živijo v njihovem domu. »Okoljski center ni hotel s petimi zvezdicami, je pa hotel pod tisoč zvezdicami,« je povedla Špela in povabila, da k njim pridejo tudi tisti, ki niso skavti. »Odprti smo za vse, mnogi pa potem res pridejo k skavtom, ker jih ta naš način življenja navdušil,« dodaja Barbara. Marko je predstavil uspešen projekt Tabor družin, Simon pa življenje v naravi. Skavtski okoljski center v Kočevskem rogu je vsekakor pomemben okoljski center s kakovostnim programom, ki ga je vredno doživeti.

Tone Prelesnik, poznavalec kočevskih gozdov
Tone Prelesnik, poznavalec kočevskih gozdov © Izidor Šček
Tone Prelesnik, gozdar v pokoju, kočevske gozdove ne le pozna, ampak jih čuti in z njimi živi. »Vzamem spalno vrečo in spim pod drevesom, to je pravo doživetje,« pravi poznavalec pragozda, ki je nekaj edinstvenega: »Najbrž bi bili razočarani, če bi vstopili vanj, saj imamo predstave o pragozdu z zanimivim živalskim svetom. A ti gozdovi na Rogu so kraljestvo jelke in bukve.« Lesna odeja pragozda je kar 2 do 3 krat debelejša kot v okoliškem gozdu. To je uskladiščena energija, ki se stalno, varno in varčno obnavlja. Tu nič ne gre v nič, stari so pomešani z mladimi in življenje je povezano v trden in zdrav sistem.

Mihael Petrovič mi., avtor knjige V Kočevje pa že ne
Mihael Petrovič mi., avtor knjige V Kočevje pa že ne © Izidor Šček
V oddaji Spoznanje več, predsodek manj smo gostili avtorja knjige V Kočevje pa že Mihaela Petroviča ml. Spodbudil nas je, da bi bili odprtega duha in bi na zgodovino zmogli gledati s strpnostjo, v duhu sožitja. Mihael Petrovič ml. v knjigi predstavi ljudi, ki so dvignili kolektivno zavest in pustili trajni pečat. "Žal se teh krajev drži žalostni pečat povojnih pobojev v Kočevskem rogu, a tu živijo številne narodnosti, ki sobivajo, ne iščejo razlik, ampak sožitje," poudarja Mihael Petrovčič ml.

Povezave na zapise o ostalih dneh romanja:

Tretji dan romanja začeli v Starem trgu ob Kolpi ter nadaljevali proti Vinici

Tretji dan romanja od Marije k Mariji sodelavci tednika Družine in Radia Ognjišče nadaljujejmo v Beli Krajini. Pot smo začeli v meglenem Starem trgu pri Kolpi, se najprej ustavili v kraju Veliki Nerajec in se udeležili sv. maše v Dragatušu, kjer smo spoznali Župančičev hram.


Drugi dan začeli v Kočevju, končali v Starem trgu ob Kolpi

Drugi dan radijskega romanja od Marije k Mariji smo začeli v Kočevju. Po 15 kilometrih smo se dvignili na 600 m nadmorske višine do Kočevske Reke. Tam nas je prevzela cerkev Sv. Janeza Krstnika. Zgradili so jo na mestu, kjer je že v 14. stoletju stalo svetišče. Po vojni je bilo to zaprto območje, na katerem so porušili več kot 120 sakralnih objektov - cerkva in kapelic.


Pogovor z Mihom Hermanom

V današnjem dopoldnevu smo spremljali pot naših kolesarjev, romarjev, ki premagujejo pot Od Marije k Mariji. Ob osmih so bili zbrani pri sveti maši, ki jo je na Kureščku daroval Miha Herman, župnik na Teharjah in voditelj pastoralne službe v celjski škofiji, ki se nam je kot sogovornik pridružil tudi v studiu. V več pogovorih je razmišljal o spravi, odpuščanju in nujnosti obojega za prihodnost slovenskega naroda. Vabljeni k poslušanju pogovora z njim!


Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Kolesarjenje

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Sveta maša na Brezjah (photo: Romarski urad Brezje) Sveta maša na Brezjah (photo: Romarski urad Brezje)

Nuncij: Slovenija potrebuje Jezusa!

Frančiškanski redovi so včeraj obhajali praznik vtisnjenja ran sv. Frančišku. Sveto mašo je v baziliki Marije Pomagaj daroval apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich. Zbrane je ...

Velikokrat je v ozadju samomora bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta in zdravil. (photo: Ian / Unsplash) Velikokrat je v ozadju samomora bolezen sodobnega časa – depresija, ki jo je mogoče uspešno zdraviti s pomočjo terapevta in zdravil. (photo: Ian / Unsplash)

Anja Klančar: Samomor je skrivnost

10. septembra obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora. V Sloveniji vsako leto zaradi samomora umre približno 400 ljudi, na srečo pa zadnja leta opažamo znaten upad števila. Naša gostja je ...