Pred 200 leti obnovljen jezuitski red
Svet Tone Gorjup
Mineva 200 let od obnovitve jezuitskega reda, ki se je moral v drugi polovici 18. stoletja za več desetletij umakniti iz večine evropskih držav. Za to, da ga je papež Pij VII. 7. avgusta 1814. z odlokom Sollicitúdo ómnium Ecclesiárum obnovil, je zaslužen tudi ljubljanski jezuit p. Gabriel Gruber. Jezuiti v Sloveniji so se pomembnega jubileja spomnili prejšnji četrtek, na god svojega ustanovitelja sv. Ignacija.
Potem, ko je jezuitski red že nekaj stoletij uspešno deloval na področju misijonov, šolstva, kulture in tudi politike, je papež Klemen XIV. 21. julija 1773 izdal dokument, s katerim je red ukinil. To so od njega zahtevale nekatere evropske države, v katerih so vse bolj prevladovale razsvetljenske ideje. Gonja proti jezuitom se je začela na Portugalskem. Ta država je Španiji v Paragvaju odstopila nekaj indijanskih naselij, ki so jih vodili jezuiti. Tej zamenjavi so se Indijanci uprli z orožjem v roki. Portugalci so za upor obdolžili jezuite. Državni vladarji so jih zatem postopno začeli izganjati in pri tem navajali različne vzroke. Nazadnje so cerkveno vodstvo prisilili, da Družbo Jezusovo prepove.
Tudi p. Milan Bizant je v nagovoru ob godu sv. Ignacija opozoril na kopičenje razlogov, ki so privedli do ukinitve: „Ni bilo naenkrat, ampak se je to začelo pripravljati že proti sredini 18. stoletja.“ Med razlogi je navedel različne poglede na delo v misijonih, ko gre sprejemanje ali ne-sprejemanje kulture poganskih narodov. Tu so bili tudi različni pogledi na teološka vprašanja zlasti s področja moralke. Tretji vzrok so bili jezuitski kolegiji in univerze. Prek šol je imela Družba Jezusova velik vpliv na versko in kulturno življenje, pa tudi širše družbeno dogajanje. Njihova moč je za mnoge voditelje držav postala moteča. To so le nekateri vzroki za ukinitev redovne skupnosti.
Papeževega odloka o ukinitvi reda niso spoštovali v Rusiji in Prusiji, zato so se tja zatekli nekateri jezuiti, ki so bili pregnani iz drugih evropskih dežel. Med njimi je bil p. Gabriel Gruber, ki je deloval v Ljubljani. Pridobil si je zaupanje dvora in po papeževem dovoljenju reda v Rusiji 1801 postal vrhovni predstojnik. Pod njegovim vodstvom se je red začel krepiti, saj so se mu pridružili tudi nekdanji jezuiti iz različnih dežel sveta. V Rim je pošiljal svoje učence, da bi papeža pregovorili o obnovitvi reda. To se je res zgodilo približno štirideset let po ukinitvi, ko je Gruberjev nekdanji tajnik, p. Luigi Panzzioni, 7. avgusta 1814 od papeža sprejel bulo o vnovični vzpostavitvi reda.
P Milan Bizant vidi v ukinitvi Družbe Jezusove priložnost za prečiščenje in ga razume tudi kot milostni trenutek. „To je bilo obdobje očiščenja. Tudi to je res, da so v prejšnjih stoletjih jezuiti marsikje razširili preveč izven verskega področja; lastili so si preveč monopola in je bilo tako očiščenje dobrodošlo.“ Vzroke za hitro obnovitev pa p. Milan Bizant vidi notranji moči, ki je pomagala preživeti stisko oziroma štiridesetletno prepoved delovanja. Zaradi te notranje moči so šli naprej in pa zato, ker so papež in vladarji videli, da so koristni. Zato so soglašali, da jih papež ponovno vzpostvi. Po besedah p. Bizanta je ta zgodovinska izkušnja reda zgovorna tudi za današnji čas. Človeške strukture pogosto razpadajo, odprtost za Kristusovo odrešenjsko moč, pa pomaga preživeti še tako težke stiske.
