Alojz Rebula
VIDEO: Alojz Rebula v oddaji Naš gost
Oddaje Tone Gorjup
Ta mesec praznuje 90. rojstni dan pisatelj Alojz Rebula, zato smo ga povabili v sobotno oddajo „Naš gost“. Posneli smo jo na njegovem domu v Loki pri Zidanem Mostu, kjer z ženo Zoro Tavčar preživlja jesen življenja. Spregovoril je o svojem življenju, literarnem ustvarjanju, slovenstvu, narodni zavesti in krščanstvu.
Pisatelj, dramatik, esejist, publicist in prevajalec akademik Alojz Rebúla se je rodil 21. julija 1924 v Šempoláju pri Trstu. V Ljubljani je študiral klasično filologijo in v Rimu doktoriral s tezo o Danteju v slovenskih prevodih. Leta 1953 je začel poučevati na Znanstvenem liceju Franceta Peršerna v Trstu. Kot član tržaškega Društva slovenskih izobražencev je eden od ustanoviteljev študijskih dnevov v Dragi. Piše pripovedno prozo od povesti in novel do romanov, dnevniških zapisov in esejev. Ob. 400. obletnici Dalmatinove Biblije je bil v skupini prevajalcev, ki so zaslužni za nov prevod Svetega pisma. Pri pisanju zajema iz antike in krščanstva. Lahko bi ga imenovali tudi katoliški mislec 20. stoletja. Zavzema se za slovenstvo, za pokončno krščanstvo...
Alojz Rebula je po besedah hčerke najbol srečen, ko piše. Ko smo se srečali, je korigiral svoje zadnje delo, za katerega ne ve, kdaj bo izšlo. Knjiga ima naslov „Z moje kraške univerze“ in podnaslov „Parcele na katerih sem kot mulec pasel“. O njej je med drugim povedal: „To je v bistvu zgodovina mojih pastirskih let preden sem šel iz domače vasi v šole. Seveda to niso samo suhi opisi kraških predelov, ampak je notri marsikaj ... „
O svojem literarnem ustvarjanju, ki se je začelo v srednješolskih klopeh, rad poudari, da je začel z latinščino. Potem se je srečal z Belokranjskim pesnikom: „Oton Župančič me je tako rekoč krstil, kulturno krstil za Slovenca. In od takrat naprej je bila edina moja skrb naučiti se slovenščine.“ Občudoval je tudi Kosovela! „Če sem iskren, bom rekel, da je zame največji duhovni pojav v slovenski literaturi poleg Prešerna, Srečko Kosovel. Ta misel je zelo drzna, ampak si jo vseeno upam izreči, ker bi jo lahko tudi v marsičem utemeljil. Srečko Kosovel je velik pesnik, z najglobljim občutkom človeške usodnosti. In nezmožen tega, kar je bil zmožen Cankar: utopije. Ostal je, kljub svoji vizijski naturi, realist!
Prepričan je, da bi tudi v današnjem času rabili nekakšnega Slomška. „Potrebovali bi ga. Zakaj? Vsaj moj osebni vtis, morda netočni vtis je, da je naša politika ostala polna cinizma, brez globinske narodne zavesti, brez odnosa do slovenske kulture, da bi potrebovali človeka in morda ga bomo res potrebovali, ki bi bil prvi nosilec slovenske narodne zavesti. Kajti smo neka skupnost, ki še ni narod. Tu bi se dali navesti mnogi argumenti. Slovenske zavesti, prave zavesti, v tem narodu še ni. Ne rečem, da si želim kakšno narodno zavest na meji nacionalizma in fašizma. Bog me varuj tega!“ Rebula želi, da bi imeli v sebi neko absolutno zavest, da smo Slovenci, ne po neki igri usode ... Kristjan bi moral biti trden v tem, da nas je Bog postavil na svet kot Slovenca, da me nagovarja po slovensko da me bo tudi ob sodbi nagovarjal slovensko. „Zato je zvestoba narodu, posebej pri majhnem narodu, izredno dragocena zadeva. To je Slomšek čutil!“ je poudaril Alojz Rebula.
