Irak
Dr. Šterbenc: Pandorino skrinjico je odprl napad na Irak leta 2003
Svet
Skupina Islamska država v Iraku in Siriji pustoši že več kot dva meseca. Z domov je pregnala na tisoče ljudi, večinoma so pripadniki manjšin, kristjani in jazidi. Žrtve okrutnosti skrajnežev so postali številni, ki jim ni uspelo pobegniti. Da gre za več kot le teroriste, je opozoril obrambni minister ZDA Chuck Hagel. Po njegovih besedah tako dobro organizirane in financirane skupine še ni bilo. Da bi lahko razumeli fenomen Islamske države, se je treba ozreti v leto 2003, ko so Združene države Amerike in koalicija voljnih napadle Irak. To je po besedah političnega analitika dr. Primoža Šterbenca odprlo Pandorino skrinjico, iz katere od takrat naprej prihajajo napetosti, nasilje, konflikti in grozodejstva, ki smo jim priča tudi zdaj.
Šterbenc je v pogovoru za naš radio pojasnil, da je napad na Irak leta 2003 med drugim sprožil proces kulturne obrambe. "Koncept kulturne obrambe pravi, da če obstaja konflikt med skupinama, ki sledita različnim religijam, se lahko krepi religijska identiteta vključno z radikalnimi tendencami vsake od teh skupin, ter da če skupina ljudi, ki sledi eni religiji pod dominacijo zunanje sile, ki sledi drugačni religiji, se lahko krepi religijska identiteta vključno z radikalnimi tendencami te prve dominirane skupine." Po Šterbenčevih besedah je ta koncept zelo dobro mogoče aplicirati na vsa področja v svetu, kjer živijo muslimani, torej tudi na Irak. "Ko so Američani napadli Irak in zrušili vladavino Sadama Huseina, ki je bila sunitsko dominirana, so v iraški sunitski skupnosti, ki šteje 20 odstotkov iraškega prebivalstva, zbudili učinek fenomena kulturne obrambe. Objektivno je prišlo do spora med sunitsko islamsko populacijo in zunanjim ameriškim krščanskim napadalcem, kar je krepilo identiteto vseh uporniških skupin, znotraj tega pa so se pojavile skrajne oziroma zelo radikalizirane skupine." Te skupine so poleg ZDA kot svojega sovražnika opredelile tudi iraške šiite, ki so v napadu leta 2003 videli zgodovinsko priložnost, da svojo populacijsko premoč, štejejo namreč 60 odstotkov iraškega prebivalstva, prelijejo v formalno družbenopolitično moč. "Šiiti namreč v Iraku niso imeli oblasti vse od leta 1638." Ker vladavina šiitov v Iraku še traja, se koncept kulturne obrambe nenehno reproducira.
Prihod šiitov na oblast v Iraku je omogočil tudi šiitsko pomlad na Bližnjem Vzhodu, vzpostavil se je šiitski polmesec, prek katerega se je okrepil vpliv Irana. To je razburilo sunitsko dominirane države na tem območju, predvsem zalivske na čelu s Savdsko Arabijo, ki so začele logistično in finančno spodbujati širjenje skrajnih sunitskih islamističnih skupin. Vse omenjeno je privedlo do tvorbe, imenovane Islamska država. Šterbenc je ob tem omenil še, da se zdi, da je Savdska Arabija v določeni meri že izgubila nadzor nad to entiteto.
Islamska država je na zavzetih območjih v Iraku in Siriji razglasila kalifat, ki je brezmejen oziroma univerzalen, zajel naj bi ves svet. Šterbenc je opozoril, da gre za brisanje meje, kar bi lahko bil nevaren precedens, saj je večina mej na širšem Bližnjem Vzhodu bolj ali manj umetnih oziroma so rezultat kolonialnega dogovarjanja med Veliko Britanijo in Francijo. "Precedens Islamske države bi lahko zelo spodkopal stabilnost na širšem Bližnjem vzhodu in vnel to področje."
Islamske države ne bo mogoče poraziti vojaško, je poudaril Šterbenc, treba je ubrati politični način, kar pomeni, da bi morale šiitske oblasti v Iraku sunitski skupnosti dati precej večje družbenopolitične koncesije. "Sunitsko prebivalstvo je izjemno nezadovoljno s svojim položajem. Počuti se družbenopolitično marginalizirano oziroma depriviligirano." Šiiti so pripravljeni popuščati, a vprašanje je, do kam, tako Šterbenc. Po njegovem bi lahko pomembno vlogo odigral Iran, ki ima tradicionalno velik vpliv na iraške šiite. "Je pa treba Iranu dati nek formalni status, kajti če Iran sedi pri mizi odločevalcev, je lahko, tako je pokazal v preteklosti, zelo konstruktiven." Šterbenc je še dodal, da je položaj zelo zapleten in ga ne bo lahko rešiti, vendar vojaško posredovanje ni prava pot.
