K Mariji Pomagaj peš poromali iz štirih strani
Slovenija | 23.05.2014, 19:52
Ob 20 letnici Radia Ognjišče in ob praznovanju Marije Pomagaj, smo se radijci odločili, da zavetnico radia počastimo tudi s peš romanjem. Odločili smo se za štiri smeri - z odhodom iz štirih krajev - Vrba, Lesce, Tržič in Naklo. Vsaki romarski poti smo dali vsebinski poudarek, z njim pa tudi molitveni namen in premagovanje napora.
Prva romarska pot je bila iz Vrbe - dolga okoli 12 km - začetek je bil ob 16. uri pred rojstno hišo Franceta Prešerna. To pot smo naslovili pot kulture, na kateri smo molili za kulturne delavce, učitelje in profesorje ter znanstvenike.
Spomnimo se, kaj je škof Anton Vovk, ki je bil 100 let rojen za Prešernom v isti hiši v Vrbi, zapisal: „Kako lepo je bilo v dijaških letih, ko sem tolikokrat iz Vrbe peš romal na Brezje, v poletju večkrat kar vsako nedeljo, in sem tam ob Pomočnici svoj klic utrjeval.“
Druga romarska pot je bila iz Nakla - dolga 12 km - začetek je bil pred župnijsko cerkvijo svetega Petra. To pot smo naslovili romarska pot zdravja. Z njo smo želeli Mariji, zdravje bolnikov in tolažnici žalostnih, priporočiti bolnike, invalide in trpeče, pa tudi njihove domače in zdravstveno osebje.
Tretja romarska pot je bila iz Lesc - dolga 8 km - začetek je bil pred župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja. To je bila romarska pot delavcev in kmetov, zato je bila naša molitev za delavce in spoštovanje delavskih pravic, za brezposelne in iskalce služb, za kmete in vse njihove skrbi. Molili smo za blagoslov dela in za obroditev sadov zemlje.
Četrta romarska pot pa je bila iz Tržiča - dolga 9 km - začeli smo pred župnijsko cerkvijo Marijinega oznanjenja v Tržiču. Pot smo naslovili romarska pot družine, zakoncev in zaročencev. Kraljici družine smo priporočali družine, zakonce in mlade, ki tkejo ljubezenske niti.
Utrinki iz romanja
Alen Salihović: Pot delavcev in kmetov
Pot delavcev in kmetov se je začela pred župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja v Lescah, kjer se nas je zbralo več kot 30 romarjev. S seboj na tej poti smo s pomočjo misli papeža Frančiška in blaženega škofa Antona Martina Slomška ponesli vse delavce, brezposelne, posebej tisoč delavcev AHA Mure, ki so danes bili postavljeni na cesto, pa tudi za tiste, ki na delovnem mestu doživljajo ponižanja, kratenje pravic ter vse kmete, njihovo predanost delu, njihovo zavzetost za skrb, ne samo za lastno preživetje ampak za preživetje mnogih, saj kmetje s svojimi pridelki napolnijo marsikatero mizo. Ne manjka pa v kmetijstvu pretresov bodisi naravnih katastrof in tudi nenehnega obremenjevanja njihovega dela. Prosili smo tako za varnost obojih, tako delavcev, kot tudi kmetov.
Romarji smo kilometre, osem jih bo, premagovali s pomočjo besed bl. Slomška, ki je dejal: „Delo nam polepša zemljo in nas oskrbi s kruhom.“ Se tega dovolj zavedamo, ali se tega zavedajo tudi tisti, ki delo dajejo?
Papež Frančišek pa je ob srečanju z delavci iz jeklarne dejal, da je delo dobrina vseh in mora biti na razpolago vsem. Ta faza velikih težav in brezposelnosti zahteva, da se k njej pristopi s sredstvi kreativnosti in solidarnosti. "Kreativnost podjetnikov in pogumnih obrtnikov, ki gledajo v prihodnost z zaupanjem in upanjem. In solidarnost med vsemi družbenimi komponentami, ki se nečemu odpovejo, prevzamejo zmernejši življenjski stil, da bi pomagale tistim, ki se nahajajo v stiski," je dejal papež. In mi smo temu sledili na tej naši poti.
Na pot zdravja nas se približno 80 romarjev krenilo izpred cerkve sv. Petra v Naklem. Skozi ta kraj vodi verjetno najbolj obiskana romarska pot k Mariji Pomagaj na Brezje. Zbrali smo se v cerkvi, ki hrani zanimivo sliko „Jezus apostolu Petru izroča ključe“. Naslikal jo je Leopold Layer iz Kranja tako kot „milostno podobo“ na Brezjah. Župnik Janez nam je na kratko spregovoril o cerkvi in župniji ter nam pred odhodom na pot podelil blagoslov. Pisana druščina romarjev, vsak s prošnjo za zdravje nekoga izmed domačih, prijateljev ali znancev, ki zaupajo v Marijino priprošnjo in božjo pomoč se je skozi Naklo mimo pokopališča in med polji odpravila na pot, ki je znana številnim romarjem. Z nami je bil dolgoletni bolniški župnik Miro Šlibar, ki je nekaterim, ki so to želeli, omogočil zakrament svete spovedi. V skupini sta bili tudi Marijini sestri, ki sta pogosto v stiku z bolniki, nekateri spremljevalci bolnikov na raznih romanjih, starejši, mlajši ... Med potjo so se nam pridružili posamezniki ali manjše skupine ... V manjših skupinah smo zmolili rožni venec, dva ... tudi litanije Matere Božje...
Nekaj časa smo namenili tihoti, razmišljanju ... spoznavali smo se med samo in ugotovili, da smo precej pisana druščina. Nekateri so prišli iz Kranja in okoliških župnij, iz Ljubljane, Velenja, Trebnjega ... Tudi nekaj Korošcev in Primorcev je bilo med nami. Nekateri do doma v neposredni bližini Brezij, a so se odločili, da pridejo v Naklo in se pridružijo romanju na poti zdravja. Tudi zdravje naše domovine smo imeli v mislih na tej poti, po kateri smo stopali skupaj s tistimi, ki bi želeli z nami, a ne morejo. Z nami so bile njihove prošnje, zahvale in tihe molitve k Mariji Pomagaj. Mariji niso brez razloga dali ime „Zdravje bolnikov“ ali „Tolažnica žalostnih“. Marija z Brezij, zdravje in tolažba bolnikov ter pomočnica zdravstvenega osebja, prosi za nas! Res smo si nekoliko skrajšali pot, zato pa smo prvi prišli pred Marijino svetišče na Brezje
Urša Sešek: Pot kulture
Na Poti kulture je približbo 40 romarjev v srcih nosilo kulturne delavce, učitelje, profesorje in znanstvenike ter prosili za odprtost srca in duha. Naše molite so bile prošnje Mariji, naj pri sinu izprosi, da slovenski narod spet najde kulturo srca, da smo otrokom zgled lepega obnašanja, ljubezni do sočloveka. Da bodo znali pridobljeno znanje uporabljati v prid naroda in domovine. Že škof Volk, njegovo in Prešernovo rojstno hišo smo ob začetku poti tudi ogledali, je bil velik Marijin častilec, pogosto je romal na Brezje, kjer se je z vsem srcem izročil v varstvo Mariji. To je bil njegov edini izlet; bosonogo peš romanje na Brezje. Mi nismo romali bosi, a v naših srcih so bile gotovo podobne prošnje kot škofa Vovka ali Franceta Prešerna: naj ozdravi naš narod in izlije Duha nad vso Slovenijo.
Zakaj Pot kulture?
Ker nas je vodila mimo krajev, kjer so se rodili veliki Slovenci:
Matija Čop - prvi slovenski jezikoslovec, literarni zgodovinar in bibliotekar;
Anton Janša, ki si je ob domačem čebelnjaku nabral bogato znanje o življenju čebel. Avstroogrska cesarica ga je imenovala za prvega učitelja čebelarstva na čebelarski šoli na Dunaju.
Franc Saleški Finžgar, duhovnik, ki se je v slovensko književnost zapisal kot mojster ljudske besedne umetnosti.
Pisatelj in dramatik Janez Jalen, duhovnik, ki je navdih za svoja pripovedna dela iskal v naravi in življenju preprostih ljudi v domačem okolju.
Po poti nas je romalo približno 40, z nami je bil tudi triglavski župnik Franc Urbanija, ki je bil na repu skupine na razpolago za sveto spoved in direktorica Zavoda za turizem in kulturno dediščino Žirovnica Mateja Rep, ki nam je kazala pot in z veseljem razlagala o kulturnem bogastvu teh krajev.
Tanja Dominko, Blaž Lesnik in Nataša Ličen so romali po namenu družin, zakoncev in zaročencev
Za okrog 9 km dolgo romarsko pot iz tržiške smeri se je odločilo več kot štirideset romarjev. Zbrali smo se iz različnih delov Slovenije: iz Komende, Mengša, Selške doline, Bevk, Pijave Gorice, Lukovice, tudi s tolminskega, iz Unca, Horjula, Ljubljane in okolice ter nekaj iz domačega Tržiča in bližnjega Loma pod Storžičem. S seboj na romarsko pot smo ponesli potrebe in želje očetov, mater, otrok, starih staršev in tistih, ki so šele začeli skupno življenjsko romanje. Prosili smo za blagoslov družin, za srečno in v sožitju ter ljubezni grajeno zakonsko zvezo poročenih, tudi za predanost in iskrenost v odnosih zaročenih. Ker pa vemo, da se danes mladi včasih težje odločajo za skupno pot, posebej za zvezo zaveze in svetega zakona, ki zahteva tudi odrekanja in prilagajanje, smo ob molitvi, premišljevanju in ob romarski pesmi prosili, da bi se mlada srca, ki hrepenijo po bližini in ljubezni, našla in zaživela v varnem pristanu vzajemne podarjenosti. Najpomembnejše je, da je v družini ljubezen, sleherni trenutek tudi hvaležnost za prejeto in za priložnosti.
Pot smo začeli pred župnijsko cerkvijo, se takoj iz urbanega središča ob prečkanju Tržiške Bistrice usmerili v bolj naravno okolje in v objemu gozdov, s pogledom na travnike in polja vso pot zrli v prvaka Karavank - Stol in njegovo sosedo Dobrčo. Ob poti smo prepoznavali, kako stara je ta romarska pot do Brezij, saj so ob poti nasajeni orehi, hruške in podobno drevje, ki je romarjev dajalo nekaj utehe za lažje nadaljevanje pot. Prijetno presenečenje pa nas je čakalo pred zadnjim vzponom do Brezij, ko nas je Dani Zupan z bratom (člana Kvinteta bratov Zupan) in ob njem še nekaj dobrih ljudi, pričakal s pogostitvijo, romarsko malico. Romarje je postanek še bolj povezal, pogovor sicer ves čas poti ni zamrl. Ob slovesu tega kratkega srečanja smo z gostitelji še skupaj zapeli Mariji Pomagaj. Ob tem se je pokazalo sonce in razpodilo oblake iz pozno popoldanskega neba ter nam v polnosti odkrilo lepoto gorenjskega okrasja.
