Kdo ali kaj se pa tebe dotakne?
Mateja Feltrin Novljan
Komentarje v resnici lažje pišem, če me kaj razjezi. Pa vem, jeza sodi med sedem glavnih grehov. In še v času radijskega misijona smo, tako da obljubim, da jo bom nekako krotila. A lahko vam povem, da mi v zadnjem času tudi ob spremljanju slovenske politične scene gre že bolje, dejansko sem dobila občutek, da ljudje nimamo več energije, da bi se razburjali, vznemirjali, ampak se smejimo, kar se meni niti ne zdi tako slabo izhodišče. Smeh je zdravilen, jeza pa nas tišči k tlom.
Ob zapisih, ki jih iz dneva v dan beremo, na primer danes tega, res ne moreš drugega, kot da bi se nasmehnil:
„Alenka Bratušek je pisala članom Pozitivne Slovenije. Po njenem mnenju je njena vlada naredila marsikaj dobrega, zato bi bilo škoda, če bi sedaj, ko vsi kazalniki kažejo, da so se stvari začele obračati na bolje, dopustili, da drugi poberejo sadove njihovega dela.“ Hmmm, ne vem, v katerem času in prostoru živi naša Alenka.
A prav to dogajanje bo že čez nekaj let pozabljeno, posledice tistega, kar počnejo sedaj na mizi in pod mizo pa dolgotrajne. Škoda, ker tega ne vidijo, ne čutijo in ne opazijo tisti, ki vendarle imajo škarje in platno v rokah. Kar me iskreno žalosti v tem trenutku, je nezmožnost tako imenovane desnice, da bi delovala in dihala skupaj. V teh letih bi se lahko, če že ne iz svojih napak, naučili kaj od disciplinirane levice.
Toda vse do sedaj napisano, bo prav kmalu del zgodovine. Bo prav to poglavje pustilo svoj pečat? Mogoče, zagotovo pa grenak priokus.
V resnici pa je odtenek barve, v kateri doživljamo svoje življenje, odvisen od vsakega posameznika. Imamo srečo, saj lahko izbiramo, kaj bomo poslušali, gledali, čemu bomo dali prostor, poudarek. Bo to dnevna politika ali nekaj več … Odločimo se za slednje. Misel, da kdor živi v veri, vidi dlje, najbrž poznate. Da to dejansko drži, najbolj občutimo, ko se poslavljamo od zemeljskega življenja svojih dragih, ko svojo bolečino preglasimo z upanjem, da se srečamo.
Letos imamo že deveto leto priložnost, da svojo vero v postnem času poglobimo tudi ob radijskem misijonu. Vsak dan nas nagovarja p. Marko Ivan Rupnik, ki odpira in širi obzorja. Je poslušanje napor? Seveda je, toda če želimo storiti premik v življenju in dejansko premakniti kakšno mejo, je treba garati. Brez napora ne gre. Kakovost našega življenja je odvisna od tega, koliko vanj vložimo, globina naše vere je odvisna od tega, kako zvesto hodimo po poti, ki jo je začrtal Kristus in to seveda ni vedno lahko, je pa odrešujoče in edino prav.
Vsako leto nas postni čas nas vabi k temu, da se v nas rodi novi človek, ki bo opustil stare navade in odložil kovčke, ki ga ovirajo na poti skozi življenje. To je priložnost, da lažje zadihamo, da odpremo prostor vsemu dobremu. Saj poznate občutek, ko pospravite prenatrpano shrambo ali pa samo omaro in iz nje vzamete nepotrebna živila, tista, ki jim je potekel rok, ali pa obleke, ki jih že dolgo ne nosite. Zato nas postni čas vabi, da praznimo kovčke, ki našemu življenju ne koristijo, jih odložimo in življenju damo pravo vsebino.
Kovček, ki je zagotovo najtežji, je napolnjen z zamerami, sovraštvom, strahom.
A čas posta ni le naporen čas, to je čas milosti, čas mnogih darov, toda kam jih bomo dali, če imamo že sedaj preveč prtljage. Ali se zavedamo, kako pomembno je, da čistimo naše srce, da si olajšamo dušo? Tudi za to potrebujemo čistilna sredstva – najbolj učinkovita so zagotovo molitev, post in spoved.
Biti kristjan je velika milost – zato naj se vsakega med nami postni čas in čas misijona, ki ga živimo v teh dneh resnično dotakne. A to se bo zgodilo le, če bomo posvetili čas in pripravili prostor Jezusu, ki za vse nas krvavi pot poti. Vzpostavimo imunost na vse nepomembno, minljivo, prepirljivo, uničljivo, naj se nas dotakne On, ki je Pot, Resnica in Življenje in bo v velikonočnem jutru vstal, kakor je rekel. A to radostno alelujo bomo doživeli le, če bo naše srce odprto. On trka. V vsakem trenutku. Odpri Mu, naj se dotakne tudi tebe.
