Plečnikove Žale in razmišljanje o spominu na pokojne

Komentar tedna 30. 10. 2026, 18:47 | Dr. Igor Bahovec

Te dni se po pokopališčih in drugih krajih spominjamo umrlih: svojih bližnjih, sorodnikov in prijateljev, znancev, pa pomembnih ljudi iz naše zgodovine. Kristjani se posebej spominjamo vseh svetih in vernih rajnih. Tudi neverni ljudje se spominjajo svojih pokojnih. V času jugoslovanskega komunizma je 1. november ostajal praznik – sicer preimenovan, dan mrtvih, a vseeno dan spomina. Človek kot človek se spominja svojih pokojnih. Nekaterih pokojnih se spominjamo zaradi ustvarjalnosti ali njihovega delovanju za skupnosti. Pretekli teden denimo Antona Trstenjaka na simpoziju ob obletnici rojstva in smrti. Kot država se spominjamo Trubarjevega dela za slovenski jezik in kulturo. O našem odnosu do pokojnih veliko povedo pokopališča in spominska obeležja. Obisk starih pokopališč me je vedno fasciniral: nagrobna znamenja nimajo samo imen, so globok izraz kulture tistega kraja in časa. Slovenci pa imamo med pokopališči biser arhitekture, ki se ga morda ne zavedamo dovolj: Plečnikove Žale oziroma Plečnikov vrt vseh svetih (tega poimenovanja ljubljanski veljaki žal niso sprejeli). Nekoliko se ustavimo ob sporočilu teh vidikih spomina na pokojne.

Ko se bomo te dni na pokopališčih in drugje spominjali povezanosti s svojimi pokojniki, se bo do neke mere razkril naš odnos do njih. Morda je spomin ohlapen, skoraj pozabljen, morda se močneje spominjamo kakšnega dogodka iz življenja ali tipične drže pokojnika ali nekaj tretjega. A ne gre le za vsebino spomina, gre tudi za način: kako se spominjamo. Je naš spomin spravljen ali še vedno nosimo zamere? Ni vseeno kako se spominjamo živih in mrtvih: grenak spomin pogosto človeku greni življenje. Kar nekaj Slovencev nosi bolečino, ker ne ve, kje so pokopani njihovi dragi pobiti po drugi svetovni vojni: radi bi prižgali svečo na grobovih dragih. Kako živeti spravljeno kljub bolečim spominom?

Na to, kako se spominjamo, vplivajo objektivni in osebni dejavniki. Morda je dobro pogledati širše, tudi na to kako so se s krivicami in poboji soočili nekateri verni ljudje v zadnjem stoletju.

Spominjam se pričevanja preživele iz ruandskega holokavsta Immaculée Ilibagiza v knjigi Preživela da pričujem (Slomškova založba 2010). Vera ji je omogočila, da je odpustila in na poboje brata in staršev gledala z drugačnimi očmi. Lahko rečemo, da je postala osvobojena tistega dela spomina, ki boli in greni. Ne preseneča, da so kasneje k njej prihajale judovske in druge žene, ki so spraševala kaj lahko naredijo, da jim spomin na njihove drage pobite v holokavstu pred desetletji ne bo več grenil življenje. Kako priti do osebne osvoboditve, ali drugače rečeno, kako priti do spravljenega spomina.

Kristjani se lahko močno spominjamo svojih mučencev. Auschwitz-Birkenau ni bil le uničevalno koncentracijsko taborišče. Je tudi kraj, kjer sta ljubezen do konca izrazila Maksimiljan Kolbe in Edith Stein. Mnogi ne vedo, da imamo svojega »Kolbeja«, duhovnika Izidorja Završnika, ki je marca 1943 svobodno stopil v vrsto na mesto drugega talca.

Iz zadnjega obdobja se spominjam dveh skupin mučencev. V spominu na menihe trapiste samostana naše Gospe iz Atlasa, Tibhirin v Alžiriji, pobite 1996, je posebej močna duhovna oporoka priorja Christiana da Chargeja. Je pretresljiva beseda, globoka, resnično verna - in kristjani bi jo morali večkrat prebrati. Svoje življenje je daroval za Boga in domovino, Alžirijo – podobno Edith Stein tudi za Nemčijo.

Na koptske mučence v Egiptu, pobite s strani IZISa leta 2015, je živ drug spomin. Kmalu po njihovi smrti je bil v Sveti deželi eden tedanjih študentov. Povedal je, da je tam srečal koptskega meniha in mu je po naši navadi zaželel iskreno sožalje. Še vedno je živ spomin na besede, ki mu jih je rekel ta menih: pogledal je v nebo in rekel nekako takole: »Ne, ne, to so naši sveti« in bil je poln upanja in veselja. Mučenci so pričevalci življenja in vir upanja, poguma in zvestobe vere.

O našem odnosu do rajnih veliko pove kultura pokopališč. Plečnikove Žale v Ljubljani so polne krščanskega sporočila. Zato ne preseneča, da je bil prostor, ko sem bil prvič tam okoli leta 1985, zaraščen – socialistično razumevanje smrti kažejo druge Žale, Mušičeve, in Plečnikove so bila moteče in verjetno tudi zato prepuščene propadu.

Plečnik je Žale zasnoval tako, da bi prostor izražal tolažbo žalujočim in pričeval za odrešeno življenje. V tem smislu denimo veliko povedo mrliške kapelice, vhod, delavnica. Plečnik je večino kapelic poimenoval po zavetnikih župnij, ki so tam pokopavale: sveti Petra, Jakob, Nikolaj, Marija, Frančišek itd. Tudi zato, da bi se ob slovesu od dragega vsak počutil v okolju, ki mu je domače. Kaj pa neverni, drugače verujoči, neznanci, pa mrtvorojeni dojenčki, samomorilci itd.? Tudi zanje sta kapelici: Adama in Eve, prednikov vsega človeštva, in sv. Ahaca, zavetnika kranjskih dežel. Za vse je prostor domovine.

Povedna je izbira arhitekturnih stilov. Prva v obliki gomile, tumulusa se navezuje na etruščanske gomile – in verjetno tudi na predzgodovinske gomile na Dolenjskem. Druge so v stilih vse od bizantinske cerkve do rimske in renesančne posvetne arhitekture. Menim, da s tem Plečnik v Ljubljano ni samo prinesel zgodovinski spomin, ampak je nekako želel pokazati, da je odrešenje doseglo različne kulture človeštva.

Zelo jasno je odrešenjsko sporočilo posredovano na vhodnem portalu. Ob vstopu v prostor te spremlja vstali Kristus. Na drugi strani dvojnega kipa, to je, ko greš ven, te spremlja Marija. To je srednjeveško sporočilo mnogih najlepših katedral: na vhodnih vratih je prikazan vstali Kristus – kot prikazovanje učencem, Emavs itd. Vera v vstajenje so edina vrata pravega razumevanje evangeljskega sporočila. Na izhodnih vratih je pogosto Marija – kot ta, ki nas spremlja v življenju, mati in priprošnjica.

Veliko povedo poslikave Pengova na delavnici: svetopisemski prizori, pomembni slovanski in slovenski svetniki in voditelji, pa Plečnik in tedanji župan Juro Adlešič. Govorijo o povezanosti vere in kulture, izkustvu zgodovine ter spominjajo na dva vidika našega skupnega življenja: krščanstvo in narod.

Za zaključek na spomin kratko poglejmo še nekoliko širše. Jezus je apostolom naročil: »To delajte v moj spomin.« Gre za evharistični spomin, brez katerega ne moremo živeti kot Cerkev.

Po Ivanovu, ruskem simbolistu, pesniku in mislecu, je spomin močnejši kakor razum. Pravi: „Mi postajamo to, kar se spominjamo, da smo." V obeh primerih gre za živ spomin, ki je dinamičen in ustvarjalen.

Tudi nekateri neverni in agnostiki so o spominu zapisali globoka spoznanja. Besede Santayane, špansko-ameriškega filozofa, »Ti, ki se ne spominjajo svoje zgodovine, jo bodo ponovili«, ki sem jih prvič prebral v Auschwitzu, jasno govore o posledicah pozabe.
Spomin ni le del zgodovine, je del identitete, kulture, ustvarjalnosti. Brez spomina na preteklost ne moremo oblikovati stvarnega upanja za prihodnost in dejansko ne vemo kdo pravzaprav danes smo. Zato si prizadevajmo za celovit, spravljen, odrešen spomin, ki pa izhaja iz stvarnega, tudi bolečega, ranjenega in drugače trpečega spomina. Spravljen in odrešen spomin sprejema dejstva preteklosti, ima pa poseben pogled na preteklost, sedanjost in prihodnost.