Križev pot v rimskem Koloseju nocoj o trpljenju sodobnega človeka

Svet | 18.04.2014, 09:47 Marjana Debevec

Papež Frančišek bo nocoj že tradicionalno vodil križev pot v rimskem Koloseju. Tokrat je pisanje razmišljanj ob postajah križevega pota zaupal nadškofu iz južnoitalijanske škofije Campobasso-Boiano msgr. Giancarlu Bregantiniju. Lani so meditacije pripravili mladi iz Libanona, pod vodstvom maronitskega patriarha Bechare Boutrosa Raia. Tradicionalnega križevega pota s papežem se vsako leto udeleži več deset tisoč ljudi.

Nadškof Bregantini je zaslovel kot odločen nasprotnik tamkajšnje mafije. Njegovo mladost je zaznamovala izkušnja delavskega življenja. Kasneje je bil 13 let škof v Locriju v Kalabriji, kjer je zelo razširjen organiziran kriminal. Veliko prahu je dvignila njegova knjiga molitev z naslovom Molitev kljubuje mafiji.

Msgr. Bregantini je povedal, da je ob pisanju meditacij kot izredno živo doživel moč križevega pota: »Prvič sem ob tej priložnosti občutil resničnost Jezusovega trpljenja, povezanega s trpljenjem človeka, v molitvi in premišljevanju.«

Naslov, ki služi kot vodilo pri nastajanju meditacij, je: Kristusovo obličje, obličje človeka. Na obrazu človeka, ki trpi, je vedno Jezusov obraz. In bolj ko gledaš ta človekov obraz, je nadaljeval msgr. Bregantini, bolj odkrivaš, da potrebuje tisti drugi obraz. Jezusovo obličje se danes uteleša v mnogih trpljenjih tega časa. Prisoten je v vsaki solzi. In ne pušča je brez odgovora. Gleda obraz, opazuje in obriše solzo, tako kot je storil po Petrovi zatajitvi.

»Celotni križev pot v Koloseju je posvečen apostolski spodbudi Veselje evangelija. Iz tega dela bom na številnih mestih navajal besede papeža Frančiška«, je napovedal nadškof Bregantini: »Od ene postaje do druge želim pogled usmeriti v krizo današnjega časa. Gre predvsem za vprašanje brezposelnosti, vendar ne samo to. Gre tudi za problem prepolnih zaporov ali pa za strašljivi svet mamil, pa za dramo bolnikov, in ob tem želim posebej opozoriti na tiste bolnike, ki so v zadnjem stadiju svoje bolezni. Na splošno gre za človeške stvarnosti, pri katerih imamo občutek, da ni več nikakršnega upanja.« Vse te težke situacije pa so po besedah nadškofa Bregantinija zaznamovane z veliko močjo, ki izhaja iz Božje besede.