Kralj na Betajnovi
Od slike do besede: Kralj na Betajnovi
Blaž Lesnik
Cankarjev Kralj na Betajnovi bo letos nedvomno zelo brano čtivo, saj je del obveznega branja za letošnji maturitetni esej. Ker drama zares zaživi šele na odru, je tako zelo na mestu, da si jo je moč ogledati tudi v gledališču. Ljubljanska in mariborska drama sta tako združili moči in ustvarili predstavo, ki je 6. februarja doživela premiero v Ljubljani, 28. februarja pa še v Mariboru. Več o predstavi tudi v oddaji Od slike do besede.
V Cankarjevi Drami v treh dejanjih spoznamo Kantorja, kralja na Betajnovi, bogataša in krajevnega veljaka, ki je do bogastva prišel tako, da je umoril svojega bratranca in se polastil njegovega premoženja, poleg tega pa še psihično zlomil njegovo hčer. Maks, ki je opustil študij na Dunaju, želi razkrinkrati to njegovo dejanje in ker se ne pusti podkupiti, ga Kantor umori. Kljub temu se ta spet izmuzne roki pravice (kako pomenljivo je, da zločin pravzaprav prizna, a tega priznanja ne jemljejo resno), obtožen je nekdo drug, drama pa se zaključi s Kantorjevim vstopom v politiko in pozdravljanjem ter izrekanjem podpore njegovi odločitvi.
Po ogledu predstave, ponovnem prebiranju dramskega teksta (ki se ga predstava zelo verno drži) in prebiranju različnih piscev o problematiki, ki jo drama odkriva, so se mi utrnile naslednje misli.
Kar me je pravzaprav najbolj pretreslo je dejstvo, da vsa Betajnova vzdržuje v resnici nevzdržno stanje. Vsi vedo, da Kantor ni nikoli odgovarjal za zločin, ki ga je storil, da je tako do premoženja prišel na nepošten način, da bratrančevo hči sili v samostan, ker »nekaj ve«, a se mu kljub temu vsi udinjajo. Kar je še bolj bizarno je dejstvo, da stori še drug zločin, krivdo celo prizna, a za svoj zločin vseeno ne odgovarja. Celo več, teža tega priznanja je tako velika, da se sodnik jasno zaveda, da bi se z njim podrla celotna infrastruktura Betajnove in ga tako ne sme sprejeti. Kar v resnici zelo spominja na Andersenovo pravljico Cesarjeva nova oblačila, ko vendar vsi vidijo, da je cesar nag, a se morajo pretvarjati, da je oblečen v najrazkošnejša oblačila, saj bi sicer morali sprejeti tudi odgovornost tega priznanja.
Seveda lahko z lahkoto vlečemo vzporednice z stanjem družbe v današnjem času in Cankarju tudi (čeprav neradi) priznamo aktualnost njegove drame po več kot sto letih od njegovega nastanka (drama je prvič izšla leta 1902). Že s tem, ko smo tiho, vdano in vestno opravljamo svoje delo in ne opozarjamo na nepravilnosti, ki se dogajajo, smo del »Betajnove«. Vsakič, ko ne pohvalimo dobre poteze nekoga, kar bi generiralo tako početje tudi v prihodnje in vsakič, ko grenko pogoltnemo, ko smo deležni nespoštljivega, celo nezakonitega dejanja, a ne storimo nič, smo soodgovorni. Smo tisti, ki vzdržujemo sistem, ki je nevzdržen.
Predstava Kralj na Betajnovi vas ne bo napolnila z optimizmom in vas tudi ne bo spravila v smeh, vam bo pa prinesla uvid v našo lastno stvarnost, vas bo napeljala k razmisleku, ja, morda tudi k ukrepanju (čeprav ustvarjalci sami priznavajo, da si ne delajo utvar, da bi bilo možno s pomočjo predstave odpraviti krivice Kantorjevega režima).
V aktualni oddaji Od slike do besede boste slišali tudi o slikarski razstavi Gabrijela Stupice, ki je te dni na ogled v Moderni galeriji v Ljubljani ter o novi knjigi Kuda Logos: Sebastjan Vörös Podobe neupodobljivega: (Nevro)znanost, fenomenologija, mistika
