Zadnje ustoličenje pri Krnskem gradu - 18. marec 1414

Slovenija | 18.03.2014, 13:03 Tone Gorjup

V slovenski kulturni zgodovini je 18. marec leta 1414, ko je bil na polju pri Krnskem gradu umeščen zadnji koroški vojvoda Ernest Železni, pomemben dan. Tako ustoličevanje kot knežji kamen sta simbola dežele Koroške. Da sta zasidrana v zavesti vseh Slovencev, dokazuje 600 letnica zadnjega ustoličenja, ki jo že od lanske jeseni spremlja pester program od simpozija in številnih predavanj, do spominskih prireditev in izdaje različnih publikacij.

Ustoličenje vojvod pri Krnskem gradu ni do kraja raziskano in tudi viri o tem so dokaj skopi. Znan je datum zadnjega ustoličenja, začetki tega obreda pa verjetno segajo v čas pred pokristjanjenjem Karantancev. Opisal ga je cistercijanski opat Janez Vetrinjski, ki pa umrl sedeminšestdeset let pred umestitvijo Ernsta Železnega. Na osnovi drugih virov je obred ustoličenja opisal tudi Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II., ki pa je bil v času vojvode Ernsta še mladenič. Med slovenskimi zgodovinarji je v novejšem času dostopno gradivo zbral in predstavil Franc Kos ter ob tem poudaril, da je celoten obred umestitve potekal v slovenskem jeziku. “Slovenski kmet je v narodovem imenu dal tistemu možu knežjo oblast, ki je prišel slovensko govoreč in v obleki slovenskega kmeta pred njega. Način postavitve nam kaže da je vojvodo do njegove časti povzdignila le volja naroda, ne pa dedno pravo in tudi ne imenovanje po rimskem cesarju. Ne plemenitaš ampak kmet igra glavno vlogo pri obredu ter izroči knezu oblast šele, ko je ta storil razne obljube. Narod ima tudi pravico kneza odstaviti, ako ni z njim zadovoljen.”

Danes so si zgodovinarji edini, da gre za zanimiv in demokratično navdihnjen pravni običaj, ki se je izoblikoval v Karantaniji v sedmem ali pa osmem stoletju. Ustoličevanje še bolj pa knežji kamen, ki se nahaja v celovški dvorani grbov, je bil v novejši zgodovini večkrat predmet sporov in političnih zaostritev. Dober poznavalec zgodovine koroških Slovencev Teodor Domej glede knežjega kamna pravi: "Mislim, da ga je treba v prvi vrsti povezati s prebivalstvom, ki je tukaj živelo pred tisoč leti, pred šestimi stoletji ali pa tistim ki danes tukaj živi."

Znanstveni simpozij, zbornik predavanj Poslednje ustoličenje na Gosposvetskem polju 1414, priložnostna znamka, zgibanka ter vrsta predavanj in kulturnih prireditev, kakršen je nocojšnji večer koroških literatov na Prevaljah, so dokaz bogate dediščine, ki živi v našem narodu, pa tudi v zavesti nemško govorečih prebivalcev tega dela Evrope.

 

Potek ustoličevanja po opisu jezuita Martina Bavcerja:

Nedaleč od mesta Sv Vida se sredi široke doline vidijo ostanki starodavnega mesta. Prav sredi širokih pašnikov pa se dviga marmornat kamen. Nanj sede kmet iz družine, ki ima to nalogo uzakonjeno že iz roda v rod. Z desno roko drži vola, z levo pa konja. Vse kmečko ljudstvo stoji okoli njega v gosti množici. K njemu gre zdaj plemič ob spremstvu gospode ..., ki pa je oblečen kot kmet, gologlav, s kmečkim klobukom in palico v roki, kakor da bi bil kak pastir. In ko ga kmet zagleda s kamna, zavpije v slovanskem jeziku, Korošci so namreč Slovani:

“Kdo je ta? Koga vidim prihajati?” Množica odgovori, da prihaja gospod dežele. Tedaj kmet:

“Je pravičnež in ne le sodnik? Ali išče blagor domovine vreden časti svobodnega človeka? Ali je zaščitnik krščanske vere, njen branilec in širitelj?”

Vsi odgovore:

“Je in bo!”

“Hočem vedeti po kakšni postavi me bo odstranil od tu.”

Reče zdaj goriški grof:

“Kupljen bo ta kraj od tebe za 60 denarjev. Ta živina bo tvoja. “pokaže na vola in konja. “Tudi obleka, ki jo bo gospod v kratkem slekel, bo tvoja in tvoja hiša bo svobodna in brez davkov.”

Po teh besedah udari kmet plemiča narahlo po licu in mu veli, naj bo dobrosrčen sodnik. Nato se dvigne in zapusti mesto, s seboj pa odžene tudi živino. Na kamen stopi sedaj gospod, zamahne z golim mečem in se obrne na vse stani obljubljajoč, da bo ljudstvu pravičen sodnik.