Naš gost: mons. dr. Marino Qualizza

| 11.01.2014, 18:44 Matjaž Merljak

V oddaji Naš gost v soboto, 11. januarja 2014, smo spoznali življenje na zahodni meji našega narodnega ozemlja, v Beneški Sloveniji. Naš sogovornik je bil mons. dr. Marino Qualizza, beneški duhovnik, ki živi v domu za ostarele duhovnike v Vidmu/Udine, kjer tudi predava na bogoslovju in inštitutu, je tudi odgovorni urednik 15-dnevnika Dom.

Beneška Slovenija, pokrajina v Italiji, med Čedadom in Matajurjem, sestoji iz Nediških in Terskih dolin. Od sredine petnajstega do konca osemnajstega stoletja pa je bila del beneške republike in zaradi tega tudi dobila ime.

Razmere za življenje, sploh obstoj slovenstva, tam niso bile nikoli lahke. Dobro jih je opisal France Bevk v Kaplanu Martinu Čedermacu. In enega takih, 'Čedermaca' smo obiskali. Zanimalo nas je, ali je po osamosvojitvi Slovenije in njenem članstvu v EU ter drugih družbenih spremembah - tudi v Italiji - zaznati kakšne premike. Kako rojaki gledajo na sedanji trenutek in prihodnost? Kakšen pomen ima šolstvo in kako močnega kultura in vera?

Pogovor sva začela pri Domu, ki ga izdaja zadruga Most, to pa sestavljajo duhovniki in laiki. Kakšno je njegovo poslanstvo? "Dom je verskokulturni časopis, saj sta vera in kultura močno povezana, kot je dejal že papež Janez Pavel II.: 'Vera brez kulture ne more živeti in kultura brez vere nima sonca.'"

Taki so bili že začetki leta 1966 in delo beneških duhovnikov je bilo vedno tako.

Začetniki Doma so bili: Emil Cencič, ki je lani umrl, Marij Laurenčič, ki je bil pobudnik ter Valentin Birtič, župnik v Dreki. Slednji je dal idejo za ime časnika.

Glede na število bralcev, ki jim je namenjen in branostjo, je zelo uspešen, veliko naročnikom imajo tudi v tujini, kjer živijo izseljenci. Svetovno razširjen je zdaj tudi s pomočjo spletne strani, ki se lahko pohvali z dobro branostjo.

Ustvarja ga malo sodelavcev: stalni so Ezio Gošnjak, ki je glavni urednik, Giorgio Bankič in Ricardo Rutar. V vsaki dolini pa imajo dopisnike, tudi iz Posočja. Članki so večinoma v narečju, da jih ljudje lažje berejo, saj tam niso imeli nikdar slovenske šole. Tako si prizadevajo za ohranitev jezika oz. narečja.

Mons. dr. Marino Qualizza se je rodil 6. oktobra leta 1940 v Svetem Lenartu, narečno Podurtana. Imeli so odličnega župnika Angela Kráčino. Ko je leta 1939 prišel v župnijo, se tam ni več pelo ali molilo v slovenščini, prepovedano je bilo tudi po družinah po slovensko moliti rožni venec. Leta 1943 so se prikazali prvi partizani, ki so bili nekateri zelo pobožni, in je začel uvajati nekatere molitve. Po koncu vojne je imel zaradi tega velike težave.

Župnik Kračina je mlademu Marinu dajal prve slovenske knjige. Prvo italijansko besedo je spregovoril šele v šoli, ko je bil star šest let. Po osnovni šoli je šel v videmsko semenišče, študij teologije je nadaljeval v Rimu, kjer je na Gregoriani doktoriral iz dogmatične teologije, leta 1965 je imel novo mašo, leta 1967 se je vrnil v Videm, kjer je poučeval na bogoslovju in na inštitutu.

Nekaj časa je bil tudi stolni župnik, leta 1986 pa je začel začasno pomagat k Mariji Devici v Dreko. To opravlja še zdaj. Vsako nedeljo hodi maševat. Maša je dvojezična. Popolnoma slovenska maša je le še v Matajurju, dvojezična je še na Liesah. V Bardu sicer deluje furlanski duhovnik, a s pomočjo Vilijema Černa je uvedel slovensko besedo v cerkvi.

Od pomladi 2013 mons. Qualizza mašuje tudi v Špetru ob sobotah zvečer. "To je velika prelomnica. Po 80-ih letih, ko je bila uradno prepovedana slovenska beseda v cerkvi, se je ta zdaj vrnila v Špeter, ki je središče Benečije," nagalša mons. Qualizza in hitro doda še en 'uspeh': "Letos je bila ob 10h zvečer polnočnica, cerkev je bila nabito polna."

Vesel je ugodnega stanja v deželi in njegova želja je, da Slovenci ostanejo vsaj številčno tako prisotni. K temu veliko pripomore šola: dvojezično šolo v Špetru obiskuje več kot polovica beneških dijakov, čeprav pouk poteka na različnih lokacijah. Želijo, da bi se šolanje v slovenskem jeziku lahko nadaljevalo tudi na višjih stopnjah. Vesel je tudi tega, da zdaj mladi v Benečiji dobijo službo in izseljevanje za preživetje ni več nuja.

Po vsem območju so dejavni zbori, ki so sad dvojezične šole, ki ohranjajo slovensko besedo.

Duhovniki v beneški Sloveniji so bili velikokrat deležni nacionalističnih napadov. A kot pravi: "To so Čederemaci: delajo in trpijo za človekove in krščanske pravice," ter doda, da to gonjo izkoristijo za priložnost, da se govori o stanju manjšine.

Ne pozabi omeniti pomoči matične države, Slovenije. "To je pomagalo tudi premostiti težave, ki so jih imeli nasprotniki, " a si želi, da bi bilo iz matice več zanimanja za njihovo življenje in težave ter da bi se našle rešitve, ki zares pomagajo.