Pogovor o: Ljudem vlivati upanje

Slovenija | 01.01.2014, 18:00 Tanja Dominko

V oddaji Pogovor o smo v novo leto vstopili z optimizmom, za katerega smo prepričani, da ga je v družbi premalo. Svoj sončen pogled na svet so z nami delili Darko Đurič, dobitnik treh medalj na svetovnem prvenstvu v plavanju za invalide, zdravnica dr. Sanja Rozman, avtorica številnih knjig s področja zasvojenosti z odnosi, paraplegik Jani Trdina in Andreja Štepec iz slovenskega združenja za duševno zdravje ŠENT. Vsak od njih bi lahko tarnal, kako mu je v življenju hudo, kakšne preizkušnje so ga doletele, kako vsi drugi živijo boljše od njega. A nasprotno, mnogim so zgled in opora.

Dr. Sanja Rozman: „Jaz sem izrazit optimist, verjamem v ljudi. Te vere nisem izgubila, čeprav se mi je v življenju marsikaj zgodilo, tudi kaj takega, česar si sama ne bi izbrala. Verjamem, da je ta svet smiseln, dober in ljudem vrača tisto, kar potrebujejo, da bi postali še boljši.“ Dr. Sanja Rozman je pred dvajsetimi leti izkušnjo odvisnosti od odnosov doživela na lastni koži, o njej napisala knjigo Sanje o rdečem oblaku, ki pa ni bila zadnja. Predavanja in knjige so še kar nastajale, pred kratkim je izšla njena trilogija Umirjenost, Pogum in Modrost. „Vseh teh 20 let doživljam srečanja z ljudmi s podobnimi izkušnjami in vedno bolj sem prepričana, da me je to, kar mi je bilo poslano kot neka „iniciacijska“ izkušnja, oblikovalo, da sem danes taka, kot sem. In če sem s tem zadovoljna, in sem, potem je bila ta izkušnja dobra. Gre za odgovornost. Odgovarjaš za to, kar ti je bilo dano, za izkušnjo, bolečino. Ljudje s to izkušnjo zorimo. Nekateri se pa samo postarajo.“ Prepričana je, da je treba izkušnji pustiti, da te pošteno spremeni, da odstrani balast, za katerega si mislil, da je bistvo tvojega življenja, denimo borba za denar. „Če te doleti diagnoza rak, se vse postavi na glavo, ampak pravzaprav se postavi na noge. Tisto, kar je pravo, stoji, ostane, ostalo pa gre,“ še poudarja dr. Rozman.

Darko Đurić, ki se je rodil brez obeh nog in brez ene roke, danes pa je uspešen plavalec, celo svetovni rekorder v svoji kategoriji, pravi, da je bil vedno ljubitelj športa, že „od malih nog“, kot se je sam pošalil. „Šport mi je bil dan, ljubezen do gibanja kot taka, čeprav so bile omejitve. Vedno sem želel dokazovati, da zmorem. In sem zelo vesel, da zdaj to lahko dokazujem v bazenu.“ Kot otrok je vedno rad norel po hiši, čeprav je tvegal tudi astmatični napad. „Ljudje se danes premalo gibljemo, kar privede do različnih duševnih bolezni. Meni je bilo to vedno v veselje, igral sem košarko, namizni tenis, nogomet, rad sem si predstavljal, da sem nogometni zvezdnik in sem v tem užival.“ Za vse to so bili pomembni tudi ljudje okoli njega. „Seveda je pomembno, družina me je spodbujala k samostojnosti, je zahtevala od mene stvari, za katere sem tudi sam mislil včasih, da jih ne zmorem, ampak dosegli so, da sem danes samostojen.“

Tudi sam je kdaj slišal, da ne zmore, ampak ni poslušal, te besede so ga le še bolj gnale naprej, da je poskusil. Tudi za plavanje so govorili, da z eno roko ni mogoče, pa je dokazal nasprotno. „S plavanjem sem predvsem pridobil na samozavesti, določim si cilj in ga dosežem.“

Jani Trdina je paraplegik, pri 19-ih letih ga je prometna nesreča prikovala na invalidski voziček. Tudi on ni obupal, ljubil je šport in tako je začel trenirati košarko, bil je tudi član slovenske reprezentance. „Človeško telo je izredno prilagodljivo, ko to dejstvo sprejmeš, je lažje.“ V življenju, ki ga živi, se ne počuti prikrajšanega. Včasih pa se mu zdi, da je prikrajšana družina, saj tako ne morejo početi vsega, kar počno v drugih družinah, ne morejo denimo iti v hribe. Ampak tudi njegova otroka cenita, ko recimo avto lahko parkirajo na prostoru za invalide. „Otroci ne gledajo, česa ne moreš, ampak kaj lahko, vidijo te kot supermana.“ Pomembno se mu zdi, da paraplegik lahko tudi sam zase poskrbi, ni odvisen od drugih, kot je denimo tetraplegik. „Takrat si rečem, kaj mi sploh manjka, saj imam vse.“

Andreja Štepec je pred leti zbolela za depresijo, celo tako daleč je prišlo, da je želela končati svoje življenje. Bolezen jo je pripeljala do ŠENTa, kjer je navsezadnje postala predsednica sveta uporabnikov in pomaga ljudem, ki so poskusili narediti samomor ali so o tem razmišljali. V oddaji je poudarila, da je treba biti v življenju trmast. Sama ima dve modrosti vedno pri roki: „Iz vsake stvari se nekaj naučimo in vsaka stvar je za nekaj dobra.“

V poklicu, v katerem je zdaj, je veliko bolj srečna. „Pomembno mi je, da lahko s tem, kar z nam, pomagam drugim.“ V teh časih je vedno več ljudi, ki se srečujejo s težavami v duševnem zdravju, zato Andreji veliko pomeni, da lahko sprejme ljudi, jim pove, na koga se lahko obrnejo, jim zatrdi, da niso sami nič krivi, češ saj to lahko doleti vsakega. „Marsikomu to zelo pomaga.“ Pomembna je tudi podpora družine in prijateljev. „Mnoge sicer izgubiš, ampak tisti pravi pa ostanejo.“

Gostje so povedali še marsikaj zanimivega in spodbudnega, zato vabljeni, da jim prisluhnete, bodisi v ponovitvi nocoj opolnoči ali pa oddajo poiščete v našem spletnem avdio arhivu.